PERICA

Te dni se na Bavarcu trudim z dokapitalizacijo tekočega projekta ter z edukacijo o stroških self marketinga v kulturi.

Večina profesionalnih stand-up komikov po določenem času strne svoje delo (koščke materiala, ki se nabrejo skozi nekaj mesecev ali let) v eno celovečerno predstavo, ki ji dajo ime in jo posnamejo. In točno to nameravam narediti 26. januarja v Sititeatru. Vljudno vabljeni.

Največkrat nastopam/o po 20-30 minut. Do sedaj sem izvedel le kakšnih 5-6 nastopov daljših od 45. “Twenty minutes is not comedy! An hour, an hour and fifteen minutes – that’s comedy, you know. You learn how to open, how to sustain, how to pace …”, je rekel Jerry v dokumentarcu Comedian in sicer ne v smislu, da je 20 minut ničvredno, temveč da je enourni nastop drugačen, večji zalogaj, ki zahteva bolj definirano krivuljo, tudi “počitke” za publiko, ki jih pri 20 minutnih nastopih ne potrebuje.

Nastop bomo posneli s tremi kamerami Canon D5 v upanju, da bo končni video izdelek DVD Rojen v Jugi tehnično zelo kvaliteten. Kam bom z njim pojma nimam, mogoče ga bom kam vrinil, mogoče bo obtičal v predalu, baš me briga. Naslajam se že z dejstvom, da bom kvalitetno ovekovečil dosedanji material. Upam samo, da bo SitiTeater poln in da se kisli obrazi ne postavijo v prvo vrsto, kot se začuda pogosto znajo.

Predstavo sem sestavil povečini iz best of-a sedemletnega ustvarjanja. Osnova je čez 200 krat izvedeni železni repertoar, dodal sem še nekaj novega materiala, ravno toliko, da imam večje veselje do izvajanja. Uvodoma jugonostalgično avtobigrafska, se predstava po pol ure prek slovenskih tem prelije v klasičen vsetematski stand-up. Njen naslov izhaja iz uvodne točke. Verjamem, da publika 35+ ne bo prišla v pričakovanju, da bom uro dvajset nabijal o Vučkotu in Bajaderi.

Bogve kdaj bi se sam spravil tole izvest, če me ne bi Tin večkrat pocukal za rokav. Hvala, stari.

Včeraj sem izvedel krajši nastop za dijake in profesorje Gimnazije Koper v sklopu njihove prednovoletne prireditve. Tukaj je nekaj utrinkov.

3. avgusta 1936 v Berlinu:

- Hahaha, jao Dolfi, čemu tako povešene surle!? Enostavno se sprijaznite z dejstvom, da je Đesi zmagal.

- Glej, ni čudno, da je zmagal. Tip je prišel v skupini, 10 ali več jih je bilo, govorili so s tujim naglasom. Na sebi je imel napisano številko, bil je oblečen v trenirko. Ni fer.

“Znači, od svih opasnosti na ovoj rijeci, ja umirem od ironije?”, s kiselim osmijehom na licu svog doktora upita rak.

Sem se pridužil kampanji …

Foto: M. K. Murč

Hecna je ta zgodba z Makedonijo. Po tistem neverjetnem večeru v Skopju, prvem nastopu ekipe stendaperjev iz bivše Juge v Makedoniji, in po 4-5 ponovitvah te predstave na televiziji A1, nas je Makedonija spoznala. Prek enega samega nastopa.

Tako sem se 12. oktobra  odpravil v Zagreb, kjer mi je Peđa velikodušno ponudil prenočišče, tako da z Domagojem lahko navsezgodaj štartava via Kumanovo, na večer standupa v okviru festivala Denovi na Komedija. Tja sva bila povabljena ravno na podlagi TV uspeha tiste predstave. Večji del rojstega dne sem torej preživel na poti čez Jugo.

Zaključek na odru pa je bil sanjski. Prispela sva malo pred 19h, bila je že tema, lilo je kot iz škafa, ozke ulice Kumanova pa so bile preplavljene tudi s pločevino na kolesih in otrocih, ki so se v odsotnosti robnikov ali zgolj prostora na škrbavih robnikih kar sprehajali po cestišču.  Ob 19.15 sva že podpisovala avtorski pogodbi v zaodrju kulturnega doma. Dvorana, ki ponuja udobno namestitev 750 parom ritnic, se je že ob 19.45 vljudno opravičevala tistim, ki so stali na stopnicah.

Ker že od avgusta nisem nastopal v srbohrvaščini, sem prosil Domagoja, da nastopi pred mano, da tako dobim še pol urce za pripravo in koncentracijo. Tretji, zaključni nastop večera, je pripadel njihovi voditeljski in igralski zvezdi Vesni, bolj znana kot Bejbi. Pomotoma sem razumel “Bibi” in jo kasneje tako tudi napovedal, na splošno navdušenje vseh v dvorani, ki se jim taka napaka nikakor ne bi mogla zgoditi. Slava je smešna zadevščina. Marsikdaj jo državna meja odreže tako, da kar boli.

Domagoj je izvedel čez 40 minut solidnega nastopa in me napovedal. Bil je to en tistih nastopov, ko sem od prve sekunde čutil, da nič ne more iti narobe. Dvorana se je nonstop režala, užival sem v prav vsaki sekundi. Nekoč sem se po tako uspešnih nastopih odpravljal spat z mislijo, da sem naredil ogromen korak v karieri. Zdaj imam dovolj izkušenj, da vem, da je to bil le še en uspešen večer in da jih v naslednjem letu lahko nanižem še 100, pa se na karieri ne bo poznalo prav veliko. Fali brand. Sile se morajo zliti.

Naslednje jutro pa proti Beogradu, v neznosni prometni kaos, ki je tam že folklora. Na sporedu sva bila prva, na prvi festivalski dan. Dom omladine je zahvaljujoč puncam iz standup.rs bil poln vse tri dni, festival je uspel odlično. Le tretji dan, ko je bil večer amaterjev, je vzdušje bilo nekoliko čudno. Ljudje so povečini prišli soditi, neusmiljenost nekaterih je bila neronska. Žirija je, po drugi strani, bila odlična. Pripombe  na pravem mestu, kritika in nasveti v pravi meri in tudi precej duhovitosti z njihove strani.

Poln entuziazma sem po uspehu festivala kolege iz Srbije prepričeval, da bo od tu naprej lažje, referirajoč se na potek dogodkov v Sloveniji po prvem Panču. Bomo videli. Vsekakor mi je v času festivala bilo izjemno prijetno biti med njimi in komiki z vseh strani Juge. Pozitivna, prijateljska energija je prevevala zaodrje. Vedel sem, da se bo tale fuzija zgodila, a je nisem pričakoval tako hitro.

Še link na intervju po projekciji filma Leto: Stand-up komedija iza zavese

Stand-up komedija v Movie pubu pod vodstvom Peđe Bajovića in v produkciji Komedije s nogu domuje že nekaj let. Letos je vodstvo prevzel Domagoj Pintarić, ki se je za otvoritev sezone domislil dobrodelnega 12-urnega maratona stand-up komedije. Prvi maraton stand-up komedije na teh prostorih. K sodelovanju je pristopila tudi celotna ekipa komikov zagrebškega stand-up kluba Studio Smijeha.

" Ja sam gledao film. Kad je Abraham pogledao malog, mislio sam, ono:
Mali, beži, jebote, ovo više nije zajebancija!"       Domagoj Pintarić

Tako se bodo danes od 12h do 24h širši internetni publiki predstavili številni hrvaški stand-up komiki, kajti na Dnevnik.hr, ki je tudi uradni medijski sponzor prireditve, bo potekal live streaming. Enkratna priložnost za ogled preseka hrvaške stand-up scene iz domačega naslanjača. Ali pisarniškega, ker je vendarle petek. Če razumete hrvaško, bo celotna izkušnja za odtenek zabavnejša.

Številni hrvaški mediji so zadevo podprli (Jutarnji list, Večernji.hr,  NovaTV, Zagrebancija.com …). Da zadeva ne bi ostala povsem neopažena v Sloveniji, sem spisal teh par vrstic. Takoj, ko se maraton prične, ga bom linkal oz. embedal, če se bo dalo. Program je sledeči:

Hrvaška stand-up scena je stara približno toliko kot slovenska in kvalitativno enakovredna. Je pa občutno ožja, nerazvejana, predvsem zaradi predsodkov o domačih stand-up komikih, ki smo jih (bili) deležni tudi v Sloveniji. Iskreno privoščim kolegom iz hrvaške, da jim po vseh letih truda v letošnji sezoni uspe prebiti bariero.

Torej, končno lahko konkretno odgovorim vsem, ki me že od julija sprašujete: Kdaj pa bo v Ljubljani?

V sodelovanju s klubom Gromka bova z Murčem novembra izvedla projekciji obeh filmov. Za film Leto (15. novembra ob 20h) bo to ljubljanska premiera, za Romunski tempo (22. novembra ob 20h) pa sploh prvo javno prikazovanje.

Po obeh filmih bo sledila debata s publiko. O Romuniji bova na vprašanja odgovarjala midva z Murčem, po projekciji Leta pa pričakujem, da se mi bodo na odru pridružili nekateri izmed številnih stendaperjev, ki se pojavijo v filmu. Tam jih ne bo manjkalo, pričakujem res domače vzdušje. Gromka je pravi plac za projekcijo filma o stand-upu ravno zaradi tega. Tam se je nekako vse začelo.

Če naju poznate osebno, e-žicajte vpis na guest listo, če ne pa, jebi ga, plačajte 3 ali 4 veverice, ker vsaka izmed njih malo zmanjša stroške za nastanek filmov.

Tukaj je indijanski plakat za Romunski tempo. Se vidimo v Gromki!

Free fall adrenalin, prvinski seks, high roller poker v Las Vegasu, žur v Rio de Janeiru … vse fajn. Ampak ni ga čez dober rebus.

Prva pomembnejša stvar, ki sledi, je to, da se bo sonce … napihnilo. Izgorelo med širjenjem. S tem bo evaporiziralo planete v bližini, v določenem trenutku bo na Zemlji izpareval kamen.

Edini človeku dosegljiv vir energije zatem bodo majhna sončeca, čigar orbito točka obkroži v 6 dneh. Šestdnevno leto. Ko tudi vsa sončeca ugasnejo, bodo mase še nekaj časa oddajale energijo, tako kot jo oddaja žerjavica. Nato jih bodo eno za drugo pogoltnile črne luknje, ki se bodo občasno pogoltnile tudi med sabo. Ko bo zmanjkalo hrane za črne luknje, bodo le-te eksplodirale.

In šele potem sledi prava jeba.

V zadnjih dneh sem pogledal še dva sveža dokumentarca o komikih. Conan O’Brien can’t stop (2011), na Ivanov predlog, in Joan Rivers: A Piece of Work (2010), ki sem ga sam zvohal. Slednji me je bolj impresioniral. *Spoiler alert*

Brez težav bi lahko povlekel nekaj paralel med filmoma, oba glavna akterja sta deloholika in Joan Rivers can’t stop bi bil povsem primeren naslov za film o 75 letni gospe, ki je pri svoji starosti energičnejša od večine mojih sovrstnikov. Filma o Conanu ne bi na dolgo komentiral.  Gre za dokumentarec, ki spremlja Conana in njegovo ekipo med ustvarjanjem zabavnega live šova in turnejo, ki sledi. Projekt je nastal kot posledica tega, da so za 6 mesecev Conanu pogodbeno preprečili pojavljanje na TV. In šele, ko so razprodali nekaj dvoran, so zares zavihali rokave in začeli z delom na šovu. Poleg vtisa o Conanovi zagriženosti in sposobnosti improvizacije in nedvomnem talentu, se mi je v spomin vtisnilo predvsem to, da si ne bi želel biti član njegove ekipe.

Film o Joan Rivers spremlja leto dni v življenju te ikone ameriške komedije, z ozirom na njeno celotno kariero. Na čase, ko se je kot mlada komičarka borila za napredovanje v biznisu, ko se je poročila s TV producentom Edgarjem Rosenbergom ter na čase po njegovi smrti, ko sta se s hčerko Melisso znašli v velikih finančnih težavah.

Joan se zdi neuničljiva. Zaveda se, da od njenega uspeha ni odvisna samo njena usoda, temveč tudi usode vseh članov njenega nemaloštavilnega tima. Po drugi strani pa se ne zaveda, da ni igralka, temveč komičarka. Zase pravi, da je igralka, ki že celo življenje igra komičarko, toda jasno je, da njena igra ni močno cenjena. Nihče pa ji ne more oporekati komičnih veščin in vseh dosežkov v več kot 40 letni karieri stand-up komičarke, ki je prevzela žensko štafeto iz rok Phillis Diller, obe pa sta ikoni tega žanra.

Kot obličje strahu kameri predstavi prazen rokovnik. Tudi sam na konec spiska prihajajočih nastopov marsikdaj gledam kot na rob prepada, toda potolažim se z mislijo, da če pride do konca povpraševanja po mojih nastopih v živo, se bom za določen čas enostavno začasno zaposlil, s čimerkoli že, samo da bodo položnice plačane. Joan nima izbire, vzdržuje ekipo ljudi in živi izjemno potratno. Navajena je na določen slog življenja, njena rezidenca pa je “kot rezidenca Marie Antoinette, če bi le-ta imela denar.” Dodatno jo žene misel, da se ji kljub globoki starosti zdi, da ni doživela vrhunca. Vmes pa nekdo pove, da je v komediji vrhunec pravzaprav vsak nov nastop.

Eden bolj zanimivih trenutkov je seveda tisti, ko jo hekler zmoti rekoč, da šale o gluhonemih niso smešne, ker on ima gluhega sina, nakar ga Joan nadere z besedami: “Kako si neumen! Tudi moja mama je gluha, pa kaj? Itak, da je smešno, ker je humor nekaj kar nam pomaga prebroditi težke stvari v življenju, idiot!” In kljub temu, da se zdi, da nastop nadaljuje vehementno in uspešno, prve besede ob sestopu z odra so citat tistega kar je hekler povedal. “To je bil res težek trenutek. Te vrže iz tira,  publika postane živčna in jo je strah smejanja. Možgani šibajo miljo na minuto. Kam naj grem, kam naj jih peljem? Dve stvari sta istočasno v pogonu: tvoja usta in tvoji možgani. K sreči mi je uspelo dobiti jih nazaj.”

Zgodba s Carsonom mi do sedaj ni bila znana, presenetilo me je, kako surovo jo je odrezal. Ona pa me je presenetila, ko je dala jasno vedeti, da ji ni všeč vloga tarče roasta. Glede na to, da je kariero zgradila z ostrim jezikom in da je njen stand-up v veliki meri posmehovanje zvezdnikov, pa tudi na samem roastu se, kolikor se spomnim, na zgražanje nekoga iz publike na kruto foro na njen račun, zadere: “Oh, it’s funny!”

Njene plastične operacije pa so v luči tega nenehnega boja za obstanek v svetu šovbiznisa skorajda samoumevne. Takšna kot je, izbire pravzaprav nima. She’s dancing as fast as she can. Ker je tako dolgo na sceni, ve kaj pomeni biti gor in kaj biti dol (hot or not). In zato frenetično išče pot do naslednje izstrelitve, zavedajoč se kako kratko bo trajala. Ob koncu filma jo prek trapastega resničnostnega šova tudi doseže, a odrska sreča je le in zgolj to. Človek ne more resnično biti srečen, ko nima več komu reči: Remember when?

Ogled filma ljubiteljem žanra toplo priporočam.

Ko ni časa za blog, je to ali zato, ker ful dogaja, ali zato, ker ni inspiracije. S tem da, ko ni inspiracije, so vseeno kakšne na hitro spacane objave. Kakšen link, kakšna fotka, krajši zapis, nekaj.

V zadnjem obdobju nimam časa za blog, ker imam obilico raznovrstnih opravkov. Delo je povečini zelo fleksibilno, le nastopi in sestanki so tisti, ki so vezani na uro, ampak tudi papirologija in mailogija te lahko prikleneta na določeno lokacijo in dan, če ju predhodno vztrajno zanemarjaš. Delo s filmoma se vleče iz meseca v mesec. Zdaj, ko sta narejena, ju je treba še zadnjič spolirati. Leto sem od premiere skrajšal za 10 minut, zdaj je občutno bolj gledljiv in tekoč film. Moram še ustvariti podnapise. Slovenske, zaradi slabega zvoka, in srbohrvaške, ker bom film predvajal tudi v Srbiji, na Hrvaškem, kdo ve, mogoče tudi v Bosni in še kje. Že s tema dvema verzijama podnapisov bom imel ogromno dela, na pamet mi ne pade, da bi izdeloval posebej srbsko, posebej hrvaško in posebej bosansko različico podnapisov. Jebe mi se za politično korektnost, funkcionalno je to en jezik.

Nastopi so v zadnjih mesecih redkejši, ampak to me prav nič ne moti. Šele če imaš luknjo daljšo od dveh tednov, se zares pozna na formi. Ljubljanski Panč se je končal, včeraj se je začel zagrebški. Ne bom analiziral, bom rekel le, da je letošnji bil obiskan nad mojimi pričakovanji in da sem se imel fajn vse štiri dni. Tokrat nisem aktivno sodeloval ne pri promociji, ne pri organizaciji festivala. Vse štiri dni sem se družil s kolegi in prijatelji in se počutil zelo prijetno. Zadnji dan sem prinesel nekaj sadja v zaodrje, ker sem imel slabo vest, da žrem hrano za nastopajoče, tudi ko ne nastopam.

Vrgel sem se v prevajalstvo in ugotovil, da bi lahko to bil moj alternativni vir prihodkov. Ko mi je kolega iz Hrvaške poslal 3 primere testnih prevodov hrvaščine v slovenščino s strani njihovih agencij, sem ugotovil, da je moje prevajalsko znanje na precej višjem nivoju in da sem več kot primeren za to specifično nalogo. Kvalitetno prevajanje iz slovenščine v jezike bratskih držav bi mi predstavljalo občutno večji problem. Tole pa je kot nalašč zame, saj to v glavi počnem že 20 let. In če na voljo imam vsa prevajalska orodja, sem top šit prevajalec yu jezikov v slovenščino.

Povabili so me, da pomagam ponovno zagnati projekt Ceu smeh, tako da bom spomladi prevzel vlogo mentorja obalnim študentom, ki bi se radi preizkusili na odru. Z veseljem sem sprejel, ta projekt sem tudi zasnoval zato, da se študente zvabi na oder, a ker v tistem obdobju ni bilo večjega zanimanja/poguma, je delno degeneriral v kabarejski event, kjer so se v občutni meri ponavljali obrazi takrat novopečenih stand-up komikov. Spomladi 2012 bo situacija drugačna, prepričan sem, da se bo uspeh slovenskega stand-upa v zadnjih letih pokazal tudi na povečanem nastopaškem entuziazmu med študenti. Pišem program delavnic. V kratkem grem nastopat v Bosno, v Banja Luko, na novi festival Lolipop, ter v Beograd, na še en novi festival stand-upa.

“Sezame, otvori se!”

Kljub naštetemu delu še vedno imam občutek, da sem že 3 leta na počitnicah. Občutek je precej povezan s tem, da je delo obenem moj najljubši hobi in da se mi ni treba zgodaj zbujati več kot 50-60 krat na leto. Kar se pravih počitnic  tiče, uspel sem zbežati dvakrat po 3 dni na morje, na Krk in na Kamenjak. Bilo je kratko i slatko. Šestnajstletni mulo v meni pa se veseli EP v basketu.

Letos smo Aleš Novak, Jernej Celec in jaz dobili čast s stand-up komedijo otvoriti jubilejni 20. Trnfest.

Torek, 26.7. je v resnici bil naknadno vrinjen v program Trnfesta 2011, v prvotnih reklamah je pisalo, da bo potekal od 27. dalje, pa tudi naša stand-up predstava je na sporedu kot prva, torej najbrž ni mišljena kot glavna stvar tistega večera, a kaj ko se uvodni stavek tako lepo sliši. Upam, da se ob začetku šova nabere kaj folka, začnemo že ob 19h, ob 20.30 so na vrsti Inspector Cluzo.

Na Trnfestu se je stand-up prvič zgodil ključnega leta 2007, nastopili so Vid, Tin in Napo. Oblikovalec tega plakata najbrž ni imel težav s prostorsko umestitvijo imen. Naslednje leto sem Napota zamenjal jaz. Spomnim se, kako se je v uvodnih minutah Vid matral, na vse pretege je poskušal pridobiti pozornost tisočih glav, medtem ko so telesa iskala prostor za oči na teh glavah, znane obraze, pečeno koruzo ali zgolj pivo. Takrat sem takoj po uvodu nastopil s tole točko:

Tokrat pripravljam spet eno drugačno točko, ki je najbrž ne bom izvajal na ostalih nastopih, in vas vljudno vabim na ogled šova. Jernej in Aleš imata dobre fore.

Dopisano 23.7.2011: Ravnokar sem se zmenil za 4., gosta presenečenja. Biće ludo!

Vedel sem, da bo šlo na tesno. Poznam se. Enostavno nisem zmožen pravočasnega začetka priprav za večje projekte. Isto je bilo pri izpitih. Po drugi strani imam prednost obsesivne zagnanosti. Če kakšno stvar delam s srcem, padem not in ne cedim, dokler je ne speljem.

Pred dvema urama sem po dobrem mesecu dni dela končal montažo filma Leto. Saj ga bom še likal. Zvok, barve, … malenkosti. V glavi imam še par vsebinskih popravkov. Moram vsaj delno predstaviti decembrsko hektičnost, ki je sploh nisem in take stvari. Težko je v uro in pol zajeti leto dni življenja. Natanko taka minutaža je trenutno, 1h 30min. Upam, da bo folk na Lentu imel toliko potrpljenja, želje po gledanju tako dolgega, tehnično šibkega amaterskega video izdelka, v katerega sem vložil srce in dušo.

Trenutno je premierna projekcija na Lentu pod vprašajem. Sony Vegas zajebava. Pravzaprav ne vem, če je napaka v programu ali v kompu. Eksportan video mi uniči tako, da nekje vmes začne delovati kot stroboskop. Bral sem po forumih, spraševal znance … zaenkrat ni rešitve. Trenutno eksportam manjše kose, pa ga magari predvajam po delih. Murč je posumil, da se komp pregreva in predlagal, da ga hladim z zunanjim ventilatorjem. Šel ga bom kupit, treba je probat.

Sem zelo zadovoljen z zmontiranim. Posnetki vključujejo:

• krajo
• dva moška v postelji
• nage ženske prsi
• kosmata moška prsa
• dobesedni smeh do solz
• letenje
• zvin gležnja
• 5 jezikov
• nastop pred 6000 ljudmi
• Drakulin dom
• razuzdano veseljačenje stand-up komikov
• notranjost Vida Valiča
• obup Perice Jerkovića

How can it possibly be a bad movie?

Dopisano 7.7.2011: Fora odpiranja kompa in hlajenja z ventilatorjem, ki ni izključno temu namenjen, uspela. Očitno je res problem pregrevanje, končni video je kar 5,3GB. Premiera bo!

Vsako tretjo noč okrog 1h ugotovim, da sosed še vedno ne ceni mojega hvalevrednega rituala reciklaže stekla.

Komedija s nogu, Zvezdara teatar, april 2011: Pedja Bajović, Perica Jerković, Domagoj Pintarić in Marko Petar Orešković

Foto: Standup.rs

Včeraj se je ob 21h zaključilo snemanje finalne oddaje projekta Heroji za vse čase. Akcija je potekala na radiu, toda finalni oddaji so nadeli televizijsko preobleko v obliki zabavnega enournega TV šova, ki bo predvajan danes ob 20h, na RTVSlo1. Za vsem skupaj stoji znan avtorsko-producentski dvojec z nacionalke – Sašo Hribar in Bojan Krajnc.

Ideja, da se v soj žarometov postavi delavce kot heroje, na čigar plečih sloni celotna družba, je zlasti nam, otrokom socializma, najbrž kar blizu. Še bolj blizu je mogoče tistim, čigar starši so (bili) pravi blue collar garači. Gradbinci, rudarji, medicinske sestre, kuharice …Vsaj jaz sem takoj, ko sem izvedel za projekt, pomislil na moja dva. Kolikorkoli je nemogoče s podobnim projektom omogočiti priznanje vsem, ki si takšno priznanje zaslužijo, ali ga dodeliti tistim, ki si ne želijo medijskega izpostavljanja, sem mnenja, da je ideja plemenita in hvalevredna ter da je projekt uspel. ”¹”. Zanimivo je bilo pokramljati z nekaterimi izmed njih.

Zanimivo je bilo tudi spoznati Sašota (ja, Sašota). Presenetil me je, v živo je drugačen. Poln neke nebrzdane energije, razigranosti, nonstop vpije, se smeje, žvižga ali na nek drug način povzroča hrup. Ko te pozdravi, te pretepe. Ne pretiravam, majke mi. Ti stisne roko, pa te rukne po rami, potem po hrbtu, nato te prime za vrat in te trese. Za konec te še dvakrat tleskne po prsih. Če si ženska, ti mogoče še skuštra lase. Vse to naredi smeje in večini ljudi okrog sebe. Čakal sem samo, kdaj bo to naredil Türku. ”²”

Čeprav ga bom naslednjič najbrž pozdravil glasno in od daleč, moram reči, da je ta njegova razposajenost odlično vplivala na nas, komike. Nekaj tednov prej nas je namreč k sodelovanju povabil Bojan. Zamislila sta si pogovorni šov, popestren s štirimi glasbenimi in štirimi stand-up točkami na temo poklicev, ki bi jih izvedli Tin, Klemen Mauhler, Dule Tomić in jaz. V tem vrstnem redu smo tudi nastopili.

TV nastop v stand-up maniri je nekaj, kar moramo v Sloveniji še osvojiti. Tako komiki kot televizijci. Pravila so drugačna, situacija je zahtevna. Ko imaš nekaj let nastopanja v žepu in ko je stand-up publika pred tabo, so ti vsa pravila bolj ali manj jasna. Potem pa prispeš na TV, kjer si le en izmed elementov v celotni zgodbi. Kjer so ljudje že precej čakali, da se stvar sploh prične, potem pa še pretrpeli po možnosti kakšen suhoparen program. Kjer režiserju ni glavni cilj, da je tvoj humor čimbolj realiziran, ampak da šov funkcionira kot celota. Tako se potem z lahkoto zgodi, da med tvojo najboljšo foro, ki je močno odvisna od mimike, ljudje doma gledajo celoten studio s poudarkom na razkošnem led wallu. Kar je še huje, publika je navadno povsod, razen tam, kjer bi morala biti. Pred tabo je zgolj kamera, ki v smislu feedbacka da zelo malo od sebe. In potem si razcepljen: ali govoriti monolog v kamero (direkten nagovor tisočih gledalcev onstran zaslonov, zanemarjajoč maloštevilno publiko v studiu), ali nastopati za publiko v studiu in mimogrede s pogledom občasno preleteti kamero (kamera je le priča dogajanju, je eden izmed gledalcev).

Bojan nam je kot zares izkušen televizijski urednik poskušal dopovedati, da se nikakor ne splača iti na drugo varianto. Tam zunaj je predvidoma 200.000 oči in še enkrat toliko ušes, v studiu pa le peščica. Televizija je eno, navadni stand-up drugo. Toda kaj, ko smo stendaperji povsem navajeni na to drugo in odvisni od prijetnega zvena spontanega krohota in prelestnega prizora karikaturastih, smejočih se obrazov. Bojanovega nasveta se je najbolj držal Dule, potem pa najbrž Tin. Midva s Klemnom sva se precej bolj posvečala publiki kot kameri. Me prav zanima, kako bo izpadlo.

Nastopi vseh štirih so v studiu bili videti fajn, tik pred oddajo smo bili dobro razpoloženi, cel čas smo (v šali oponašajoč Hribarja) drug drugega tepli po hrbtu in glavi. Toda kaj od nastopa v studiu se bo preneslo na publiko doma in kaj ne?

Tisti, ki boste tole prebrali potem, ko ste si ogledali oddajo, lepo prosim, v komentarju napišite kako ste doživeli vse stand-up izvedbe, da lahko malo pretuhtam in pretehtam za v prihodnje.

Dopisano 19.6., po ogledu oddaje: Razočaran. Niti tretjina vzdušja iz studia ni prenešena na TV. Ker publika ni bila ozvočena, so vsi nastopi videti in slišati neuspešni. Resničnost mojih trditev je zelo enostavno preveriti: kliknite na oddajo, na minuto 48:00 in zvišajte zvok na maksimum. Zanemarite moj glas in poslušajte publiko.

1. “Oktobra naj bi se akcija pričela izvajati še na Hrvaškem in v Srbiji, mogoče tudi v Bosni”
2. ” Čeprav ni, je na pogostitvi po oddaji ob predsedniku vehementno zavpil vsem zbranim, da naj se ga ne bojijo, naj mu pristopijo in se slikajo z njim in da slikanje stane le 10€.”

V zadnjih objavah ga toliko omenjam, da najino prijateljstvo deluje že homoerotsko.  A tako je to z resnico, vedno splava na površje.

Hecen možak je, Murč. Še tisto malo cvenka, ki ga napraska, zapravi na to, da si na vrat nakoplje jezo domačih veljakov. Pa kar dihal bi.

KLIK