PERICA

Januarsko zatišje je sedlo. Konec januarja pa prinaša zelo raznolike nastope.

Prejšnjo soboto sem v družbi Tina in Domagoja vnovič obiskal lucijski Rok Bar. Folka je bilo spet veliko, tokrat mogoče celo največ. Ker sem v Portorožu lani nastopil kar štirikrat (od tega dvakrat v Rok baru), sem tokrat povezoval. Mojih 12-15 povezovalnih minut je dopolnilo Tinovih 25 in Domagojevih 35. Večer je izpadel odlično.

Tešky bo ob začetku februarja povzročil pravo migracijo slovenskih stand-up komikov. Ena odprava gre v Zadar, druga pa takoj za tem v angleški Leicester. Še pred tem pa sledi Zimska edicija Panča v Mariboru in Ljubljani.

Zadrski Arsenal

Moja naslednja postaja je predvečer Panča v Mariboru, kjer bom v jazz klubu Satchmo nastopil v družbi Buča, Mikija, Domagoja in Tina, ki bo povezoval. Nato šibam z Bučem in Murčem v Kobarid (Cole se nam pridruži, če se bo pravočasno aklimatiziral). V soboto pa bom povezoval finale Proznih mnogobojev v Postojni. Pižama, stalni dirigent tovrstnih dogodkov in idealna oseba zanje, bo istočasno skakal po odru mariborskega Narodnega doma.

V Zadar se najbrž odpravim že 4. februarja, 6. pa se na poti nazaj ustavim na poroki v Zagrebu. Na poroki Wande in Josipa, s katerim sva skupaj žabe lovila. Prejšnji mesec sva se srečala v Zagrebu. Prvič po dvajsetih letih.

Ruska poroka

Sem velik fan Rickyja Gervaisa in me je zelo zanimalo kako bo sfural povezovanje prireditve 67th Golden globe. Mislim, da je delo opravil zelo solidno, ampak razvidno je, da večina ljudi v dvorani ni dojela njegovega humorja. Smejali so se največjim pančem, ampak večina vmesnih, zanj tako značilnih dovtipov, je šla mimo.

Ameri pač, za povrh pa holivudske zvezde. Mnogi so se držali kot zaspane kure.

Pri 1:43 - 1:55 je to še najbolj očitno. Predfori o tem, kako on to edinstveno priložnost z visokimi rejtingi, katerih ni vajen, namerava do daske izkoristiti za samopromocijo, se sploh niso nasmejali. Ko pa udari s stopnjevanjem: “Let’s face it - nor’s NBC”, mora dodati še “.. so! … “, da jim jasno nakaže: “Ja, tukaj bi bilo fajn, da se nasmejete”. Predfora se tako izgubi v setupu in glavni panč deluje kot edini.

Na Golden Globe tiskovki se je v minutah, ko je mikrofon zasedal Christoph Waltz, ki je mnoge izmed nas navdušil z vlogo v Inglourious Basterds, zgodilo kar nekaj slastnih trenutkov nerodne tišine. Super mi je videti nekoga, ki ne dovoli, da bi mu novinarji v usta metali besede in direktno odvrne: “If that were true, yes! But it isn’t. So, I’m not worried.” Tarantino je že vedel, komu bo zaupal vlogo.

Zacha Galifianakisa na tiskovki žal ni bilo, pa je za smeh poskrbel pajac Tyson, ki je pristal na vlogo v filmu Hangover, ker mu je režiser povedal, da bo ful bejb.

James Cameron pa se je na novinarjevo vprašanje o tem, koliko Avatar v resnici kritizira ameriško vojsko tako ogabno vlekel ven, da mi je tale video pokvaril celoten vtis filma.

I need love, love’s divine.

Please forgive me now I see that I’ve been blind.

Give me love, love is what I need to help me know my name.

Ker sem blog začel pisati februarja 2007, sem se na preteklo leto navadno oziral šele ob začetku februarja. Letos sem trenutek retrospekcije premaknil bližje k staremu letu.

2009 je zame definitivno bilo leto sprememb. Prva večja sprememba se mi je zgodila konec aprila, ko mi je delodajalec, pri katerem sem bil zaposlen za določen čas, sporočil, da mi ne bodo podaljšali pogodbe. Recesija. Ne glede na to, da svojega dayjoba nisem imel ne vem kako rad, občutek ni bil prijeten. Kaj kmalu sem se začel zajebavati, da so s to potezo iz mene naredili profesionalnega stand-up komika. Ampak to se je v resnici tudi zgodilo. Od takrat se preživljam izključno s stand-up komedijo ter z njo povezanimi aktivnostmi in zaenkrat mi gre zelo dobro. Občutek, da sem “on the edge” mi daje zagon in nisem več tako izbirčen glede tega v kaj se bom spustil in v kaj ne. Ko nimaš niti obveznega zdravstvenega zavarovanja, se ti debate o tem kateri nastopi so “pod nivojem” zdijo smešne.

Getting fired

Druga sprememba se je zgodila ob koncu julija. Ker sem bil precej nezadovoljen z razvojem kariere in ker prav nič ni nakazovalo, da se bodo stvari spremenile na bolje (kvečjemu obratno, konec junija sem bil finančno čisto na dnu, kazalo pa je, da bom julija in avgusta zaslužil 400-500 evrov  vse skupaj), sem se kmalu odločil za self-managemet. To je nekako sovpadalo tudi s trenutkom oz. situacijo v skupini Komikaze. Že pred tem smo vsi nekako ugotovili, da je potiskanje znamke Komikaze pred lastnimi imeni, kar smo počeli vseskozi, izgubilo smisel. Po dobrih dveh letih “šolanja” je bil čas, da začnemo delati na individualni prezentaciji. Da postanemo samostojni komiki. Vsakič, ko člani zasedbe znova delamo na skupnem projektu, pa to počnemo pod znanim imenom.

Tretja sprememba je bila poglobitev sodelovanja med slovenskimi in hrvaškimi stendaperji. Tešky in Tin sta Hrvatom pomagala pri presaditvi Panča na hrvaško ozemlje. Tako je septembra 2009, kmalu po ljubljanskem Panču, luč sveta zagledal Panč, tridnevni festival stand-up komedije Zagreb. Odlično je uspel, tretji dan je Tvornica bila nabito polna. 15 komikov, 9 Hrvatov in 6 Slovencev.

Murč na zagrebškem Panču

S Tinom, Krešom in Domagojem pa sem soustvaril stand-up predstavo Balkanski trokut. Onadva sta izbrala po 20 minut best of-a, midva s Tinom pa sva izbrala in prevedla po 20 minut tistega materiala, ki deluje v hrvaško govorečem okolju. Vse skupaj pa smo obarvali z “jugonostalgija gor ali dol, imamo iste korenine in to je dejstvo”. Zaenkrat smo jo izvedli le v Varaždinu in Veliki Gorici.

Četrta velika sprememba se je zgodila ob koncu leta. Povpraševanje po stand-up komikih s strani najrazličnejših slovenskih podjetij se je občutno povečalo. Decembra (ko je seveda največ korporativnih nastopov) se mi je zgodilo, da sem v 20 dneh imel 17 nastopov. To je sicer bil splet okoliščin, a vseeno.

Na korporativnih nastopih včasih folk celo posluša

Kar še bolj navdušuje je dejstvo, da so tudi televizije začele odpirati vrata. It took them only 3 years. Leto 2007 je sicer bilo leto preboja stand-up komedije na Slovenskem, ampak leto 2009 pa je bilo leto dokončne potrditve obstoja scene. Leto dokončnega prodora v mainstream. Pred tremi leti smo ob začetku nastopa včasih vprašali: “Koliko vas tukaj ve kaj je stand-up komedija?” Dandanes pa raje vprašamo: “Koliko vas je že bilo na kakšnem slovenskem stand-up dogodku?” In v slednjem primeru več ljudi dvigne roko. To mi res pogreje srce, ker gre za velik dosežek vseh nas, ki se v podalpski deželici že nekaj let srčno trudimo.

Potem pa pomislim: “Pizda, ziher poznajo vsaj polovico mojih for! Kaj naj izvajam!?” In vnovič pridem do istega spoznanja - pri stand-upu ni spanja na lovorikah.

Is it just me?

Točno to. Ura je 02:00, datum je 31.12. 2009, čas je za popis čevljev in superg začenši s slednjimi.

1.

Nove za basket. Kupil sem jih prejšnji mesec, dovolj lepe in še kar udobne in blažilne, cena pa odlična. Dobre superge za basket po redni ceni stanejo med 70 in 200 evrov, zgornje pa sem v Sportu 2000 dobil za neverjetnih 40€.

2.

Stare za basket. Ker sem jih bolj nucal v dvorani kot na asfaltu, so zdržale kar tri leta. Na asfaltu redkokdaj zdržijo dve sezoni. Še vedno so skoraj cele, ampak že dolgo pretrde za igro.

3.

Bele za hojo. Zelo lahke in bolj razpadabilne sorte. Ta bolj špičast, “lacoste wannabe” model sem probal bolj eksperimentalno … no good. V njih se počutim kot fake čefur.

4.

Še ene bele za hojo. Zelo rad imam snežno bele superge (Sarah Silverman pravi, da je ljubezen do belih superg skupna starim Židom in mladim črncem), a kaj ko so videti kul samo par mesecev. Znucane bele superge … no good.

5.

Te trenutno največ nosim. Spet Deichmann. Vse so tam nekje okrog 20 evrov. Lepe, udobne, dovolj zdržljive. Me like.

6.

Še ene Victory. V njih sem, verjeli ali ne, šel na Triglav.”¹” Nekaj dni kasneje pa jih nosil tudi na prvem velikem nastopu, na Trnfestu. Zato so mi pri srcu. In po več kot dveh letih so še vedno uporabne.

7.

Te sem kupil pred tremi meseci v New Yorkerju prav za zajebancijo. Barva: camouflage! Ne me jebat. Ampak to ni najbollj smešna stvar. Najbolj smešno je to, da je po vseh popustih izhodiščna cena 15 evrov padla na natanko 1€. Superge za 1€? Must have! Nosil sem jih enkrat. Računam da bi s preprodajo le-teh moral iztržiti vsaj 200% več.

8.

Puma Basket superge za hojo zaenkrat imam v škatli. Kupil sem jih pred kratkim, ker so v Hervisu bile znižane na pol cene. So malo bling-bling, ampak ker hlačnica itak prekrije “zlato” in ker bom zamenjal obupne močerad vezalke z belimi ali črnimi, bodo super. Imitacija lesa na vložkih je zabavna ideja.

9.

Gremo na čevlje. Gležnjarji. V Ljubljani ne moreš brez njih. Ko je dež ali sneg, sploh ne razmišljam kaj obuti.

10.

Čevlji za bolj fensi nastope. Za te sem odštel malo več kot navadno, ampak se je splačalo.

11.

Zaradi teh me znanci najbolj zajebavajo. Pravijo da take “pletene” stvari nosijo fotri. Meni so zanimivi. Kupil sem jih lani, ko sem delal kot prodajalec in sem ob poletnih sobotah bil na nogah kar 14 ur, superg pa nismo smeli nositi. Super so. Perolahke in zračne. Niso pa zdržljive, skaj se je začel lupiti že po treh mesecih.

11 parov. Ni čudno, da ni placa na policah. To je ta kapitalizem… 2. in 3. gredo na Rdeči križ ”²”, sem se že odločil. 11. mogoče tudi. 6. pa bom nosil, dokler ne razpadejo.

1. ”Dve tretjini poti. Potem pa sem prešaltal na gležnjarje št. 9.”
2. ”Ki je bil moj salon oblačil in obutve ‘92-’97.”

Devojko mala, pesmo moga grada,

Što si mi dala, srce puno sna.

O, što se setih, kišu da ti kupim

I oblak mali, pod kojim stojim ja.

Darko Kraljić o ruskih odmevih.

[vsebuje spoilerje]

Že dolgo nisem gledal tako dobrega filma.

Dokler imava skupen cilj, se ljubiva in živiva. Ko ga zmanjka, ljubezen pred najinimi očmi začne umirati na najgroznejši način.

Tisti, ki je psihično nestabilnejši ali nemirnejšega duha, na vezo navidez deluje bolj destruktivno. V resnici pa le glasneje kriči in opleta z rokami med skupnim padcem v brezno.

Služba, denar, … celo otroci. Vse izgubi pomen.

Nekateri se odločijo za masko. Za stiskanje zob. Nekateri tega ne zmorejo. Je bolj tragično izkrvaveti do smrti v najboljših letih, ali tišati slušni aparat v pozni starosti?

Pesimistično, a tako pogosto.

December je, nastopi se vrstijo kot po tekočem traku. V naslednjih štirih dneh jih imam kar šest. Vsak trenutek je dragocen in ni časa za traparije ob webcamu.

S temi besedami me je danes ogovoril na parkirišču NC Rudnik. Dovolj dobro poznam italijansko angleščino, da je ne zamenjam s kakšno drugo. Takoj mi je bilo jasno, da mi tip hoče nekaj prodati. V 90%  primerih takim samo odbrusim: ne, hvala! in odidem. Ampak tokrat sem se odločil preveriti kaj sploh hoče. Parkiral je zraven mene in sploh ni izstopil iz avta:

Aj em frome Milano! Đast goinge tu di aeroporto, aj ev some kollecione tu give avej! For likvidejšon … aj vurk fore Emporio Armani, kejme ir tu Zlovenia…

V glavnem, zgodba ja ta, da bi se rad rešil vzorčnih oblek znamke Emporio Armani po zelo nizki ceni, ker ne more z njimi na letalo. Razkazal mi je različne usnjene jakne in eno obleko. Ker sem ravno iskal obleko za nastope, me je ponudba zamikala. Vprašal sem ga, naj že enkrat pove cifro, za vse kar je ponudil (tri različne usnjene jakne in obleko). Tale mi je bila všeč:

Due cento!, je izjavil, ko sem mu rekel, da naj raje govori italijansko, ker sem opazil, da sem še sam začel komunicirati v italijanski angleščini. Hotel sem se zdilati za manj. Ker je obleka, tudi če je fejk, bila videti vredna vsaj 40-50 evrov. Rekel sem, da bi mogoče vzel obleko in eno jakno. Za to je zahteval 100 evrov. Zahteval sem, naj da še eno jakno zraven in jo je dal za dodatnih 10 evrov.

Gudbaje, maj frenn-d!

Pobral sem robo, ki ni bila zapakirana v tanek PVC, kot tista v kitajskih trgovinah, ampak v EA torbah, na EA obešalniku. Na obleki so viseli obeski s certifikati. Šele doma, ko sem jih boljše pogledal, sem se začel veseliti.

Vse je original!, sem pomislil in se hitro usedel za tipkovnico, da veselje podelim s frendi. Kasneje mi je odlično razpoloženje rahlo pokvaril tale zapis (zgodba je zelo podobna moji) in dejstvo, da sem po nekaj urah tudi sam začel vohati petrol iz jaken. Računam, da sem robo preplačal vsaj za polovico. Ker nisem velik fan vonja po petrolu, zna biti, da bo vse skupaj romalo v smeti.

Dobro si me, Massimiliano, kapo dol. 

Ugotovil sem tudi, da identično robo domači papki prodajajo na Bolhi in še kje. Zdaj veste.

Petkov Polnočni klub bo obravnaval stand-up komedijo na Slovenskem. V oddaji smo gostovali Lucija Ćirović, Vid Valič, Tin Vodopivec in jaz.

Fotografija je simbolična, razen Tofa, edinega slovenskega
stand-up komika,ki je rojen pred izumom le-te.

Voditeljica Jolanda Kolar Balmazovič je želela, da se ob začetku za spremembo gostje sami predstavimo na zabaven način. Ne vem kako bo izpadlo v oddaji, v studiu je bilo videti kot stand-up na suho, ampak tako nekako je bilo tudi mišljeno. Ocena “prolazno”. Celotna oddaja je potekala v sproščenem vzdušju. Komiki smo se kot ponavadi med sabo vseskozi po malem zbadali. Imel sem občutek, da je dejansko polnoč, čeprav je ura kazala le 15:30.

V začetku oddaje se nisem ravno tepel za besedo, sem se pa vgriznil v roko med Tinovim odgovorom na vprašanje o zgodovini stand-up komedije, ko je začel bluzit tako, kot samo on zna. Jao, Mingo, kakšno žongliranje neki! Vaudeville! Music hall entertainment! Jack Benny, Milton Berle, George Burns … Max Miller!!! Kasneje mi je povedal, da je to namenoma bleknil. V kontekstu ravnokar zaigranega “profesorja zgodovine”. Yeah, right.

"Stand-up komedija izvira iz žongliranja."

Seveda smo tudi ostali imeli svoje cvetke. Vid je pri nekem odgovoru zabluzil na polno, jaz pa sem prijavil, da je humor v resnici samoobramba. Ja, samoobramba. Torej, ko me v temni ulici nekdo ustavi z nožem v roki, jaz takoj - bum! Udarim z najboljšimi šalami o roparjih.

"Humor je v resnici samoobramba."

Love the lapsusi.

Vidu je uspelo vriniti malo reklame, čeprav je le-ta v informativnih programih RTV Slovenije, kamor je uvrščen tudi Polnočni klub, strogo prepovedana. Posnetki z nastopov, ki smo jih prinesli, so ekipi povzročali nemalo preglavic, ampak na koncu so vendarle bili predvajani (trikrat po minuto, vsi posnetki razen Tinovega) z obveznim nadpisom amaterski posnetki. Vsakič, ko smo videli ta napis, smo se režali. NImaš kaj, direktiva je direktiva.

Tin je kasneje v čakalnici pred studiem v svojem slogu oponašal številno moško tehnično ekipo, kako kritizira stanje njegovega popraskanega DVD-ja. Classic.

Oddaja bo predvajana v petek ob 23h na prvem programu RTV Slovenija, ponovitev pa bo v soboto ob 10:45.

Dopisano 5.12.: Za ogled oddaje klikni sem.

Pa naj kdo reče, da slovenska stand-up scena ni odprta za vse.

Poleg tega, da tako Tešky v Subsubu kot Vid Valič v KUDu France Prešeren in Slavko Škvorc na Festivalu Lent vedno pustijo odprto mesto za kogarkoli, ki bi rad debitiral v vlogi stand-up komika, je Tomi Koštomaj, promotor stand-up komedije na celjskem koncu, v sodelovanju s Celjskim mladinskim centrom tokrat ponudil nagradni open mike z zelo privlačnima denarnima nagradama za prvi dve mesti.

Poimenoval ga je Mlade hijene. Ime se mi zdi zelo primerno, ker te male prasce, ki mi bodo v prihodnje odžirali kruh, tako nekako tudi doživljam.

Open mike Mlade hijene se bo zgodil 12. decembra ob 21h, v prostorih Celjskega mladinskega centra. Povezoval ga bo Marko Kumer - Murč, jaz pa nastopim kot gost.

Drugi najboljši debitant prejme 150, zmagovalec pa kar 300 evrov!

Pih! Peh! Pfej!

Jaz bi jima dal po burek.

No, u glaunem, gledam jas ta filem, ki mi ga je Pižama priporoču in mi urinu dalšo, triurno dajrektors kat verzijo, in pridejo tej tipi, Uočmeni, kao maskirani policaji sleš superjunaki.  To je u bistvu bla prejšnja generacija, ti novi pa niti niso policaji, ampak neki naključni in potomci al kaj jas vem.

In tej stari so se kao fajtali proti banditom, tile novi pa to delajo, tko, bajduej. Bol jih skrbi, da bo usak cajt izbruhnila tretja svetouna, zaradi sranja med Ameriko in Rusijo in to. In ja, use se dogaja tam nekje u osemdesetih, al neki tazga. Ameriki predseduje Nikson, izvoljen je biu, kao, 53566 krat. Lahko bi najdli kašnega Niksonu bol podobnega glumca, ampak dobro.

No, in zgodba začne tko, da en tip skozi okno fukne Komedijanta, enga izmed teh tastarih Uočmenou, ki je drugače kasneje rasturau okoli tudi s tanovimi neki cajta. Komedijant konča ko palačinka na asvaltu in je ceu halo med tanovimi kao, kaj je zdej, nas bo tip use pobiu al kaj? Gdo je sploh ta tip? In te scene. Ja, pa skoraj use pripoveduje ta tip iz nju đenerejšna Uočmenou, Roršak, ki ma ful hudo krpo na faci, ki se po njej nek madež nonstop premika in spreminja obliko, učasih simetrično učasih ne, pa sploh ne razložijo kaj je fora s to krpo in čemu služi. Pa kako tip sploh vidi skozi njo in zakaj se, ko se Uočmeni preoblečejo, kr naenkrat znajo ful bol fajtat. No ja, to je verjetno ta, kao, stripousko-dogmatična scena, superjunaki in to. Kao ni treba, da je use logično al ne vem.

Najbol zajeban med tanovimi je itak ta modri tip, Đon. Staaaaari, tip ga res zmore! Tip se poveča, skrči, teletransportira - to je uno iz Star Treka, bzzzz, sej veš, ne? - sebe in drug folk tudi, kašno stvar učasih rasfuka u prafaktorje samo tko, da roko usmeri! Tip ve use o usem, celo svojo prihodnost vidi. In on ma to bejbo Lori, ki je hčerka od edine bejbe iz prejšnje garniture Uočmenou. To prejšnjo pa je Komedijant enkrat hotu posilit, pa mu ni ratalo, pa mu je useeno pol dala kasneje, in je lih takrat zanosila s to Lori. To zveš bol na koncu filma, ampak nima veze. Komedijant je biu tak bed gaj med gud gaji. Tip umes ustreli nosečo žensko, ki jo je on napumpau u Vietnamu…. aja, u Vietnamu so tudi bli, to sem preskoču. Kao Ameri zmagali Vietnam zaradi njih, posebi zaradi Đona. Neka usporedna realnost, u stilu …

No, u glaunem, ta bejba Lori ni zadovoljna s tem Đonom, čeprav je tip genij genijeu in ma in postavo in komad tiča med nogami. Je pa res, da je tip moder, pa žari pa to, ampak stari, tip se je razdelu u tri identične kopije sebe, samo da jo zadovoli u pojstli, ona pa neki kao jezna, kao da to ni to. Mislim ej, ne me jebat, stari, če se tip razcepi u tri kose zate in ti ni dovolj, pol pa se ustreli, baba fuknjena. Itak je samo iskala izgovor, ki se je zagledala u druzga Uočmena, tega Dena. Den je paketar, tip ma komad keša, ki ga je podedovau, fensi obleko in očala in te scene, pa hudo makino… itak, pleh pička pač.

In pol ga ona zabluzi z njim, tipu se u začetku sploh ne dvigne, ki itak tej jebeni paketarji so usi u kurcu. Pol pa, ko se obleče ženska u lateks in on u kostum, pol se mu dvigne. Fetišist pač, sej ti pravim, stari, tej bogataši gnili…

No, Đon pa užaljen spizdi, ugani kam - na Mars! Ja, na Mars stari, ne se jebat, hahaha, to je to, to je ta stripouska scena, lahko si kr sproti zmišljuješ… Mars, kr neki, hehe! In gor kr sestaulja neko letalo iz kristalou, ki zraste iz tau, u glaunem hude scene.

No, in cela frka, to-uno, levo-desno, Ameri hočejo zajebat Ruse, Nikson totalna pizda, … da skrajšam, še vedno ne vejo gdo ubija superjunake, umes frejmnejo tega Roršaka in ga zaprejo, samo tip se ne pusti jebat u glavo zapornikom. Stari, veš kašna zakon scena, ko enga nigerja prefuka s pladnjom pol pa mu še fritezo strese na glavo! Sej prau, ki uni je kao neki groziu, ki ni vedu s kom se zajebava. Pol ga rešijo Den in ta pleh pička Lori.

Na koncu zveš, da jih je u bistvu pobijau en izmed teh tanovih Uočmenou, ki ga nisem sploh omenu do zdej, jebi ga, pozabu, ta tip je kao nek uiber pameten in hiter, pa ma tako naglauno zadevo ko uni Julij Cezar al kaj je biu. Samo uni je meu vejo od oljke, ta pa ma plastiko. On je fuknu Komedijanta skozi okno in use. Vajdt, Veidt… ne vem kako se izgovori …

Ampak tip je use to počeu zato, ker je hotu rešit človeštvo pred samouničenjem, pa te scene. Zato tudi tip pobije neki milijonou folka. Kao, bo mir med Rusijo in Ameriko, če mislijo, da je use to sranje naredu Đon, skupni sovražnik in to. Pa tip sploh ni imeu nič s tem, use je zasral tapametni Veidt,  ne vem kako se to izgovori… in Đon pristane na to in potem, ko je Roršak jasno povedau, da on ne jebe žive sile in da noče da mir temelji na laži, Đon ga ustavi, mislim ubije. Pa mi je bilo ful bed, ki ta Roršak mi je res biu faca in si ni tega zaslužu. Sej tudi Đon je faca in ga je ubiu, ker je kao morau, samo useeno…

Pol kao ta fora upali in je neki cajta ful mir na Zemlji in to.

Pol pa na koncu nakažejo, da bo neki debeli pejprpušing novinar useeno odkriu pravo resnico, ki bo naleteu na dneunik od tega Roršaka, on pa je use pisau not kaj se je dogajalo in use.

To je itak fora zato, da lahko nardijo drugi deu pa pobašejo še ful keša, sej veš …

Umes je blo še neki zajebancij … npr. s to biušo od Đona, s kiro je biu poročen pred to nesrečo z radiacijo al ne vem kako naj temu rečem …  in tudi po nesreči, pa je pol spoznau to Lori in se zaljubu… ki so ga obtožli, da je s to svojo radiacijo dau raka tej biuši, pa enmu frendu, pa še nekaterim. Pa pol sploh ni blo res, ki je tudi to frejmnu ta Veidt… ampak to ni tolko pomembno. Mislim, da sm ti ful dobro razložu taglaune stvari.

Na Youtubu so se pojavili posnetki najnovejšega, julijskega Comedy Central Roasta. Priporočam takojšen ogled, ker jih bodo najbrž kmalu umaknili.

Presenetili sta me dve stvari.

Prva je je nivo, na katerega je šel Gilbert Gottfried s šalami na račun Robin Quivers. Odličnost šal na stran, podobne fore sem do zdaj zasledil le pri kakšnem manjšem roastu, kjer komiki roastajo komika, za katerega nekako vedo, da si to lahko dovolijo. Comedy Central Roast pa je velika mainstremovska zadeva.

Druga pa je, da lento najboljšega roasterja ni odnesel favorizirani kralj roastov Jeff Ross, temveč zaenkrat zelo neznana komičarka Whitney Cummings. Odlično se je odrezal tudi Greg Giraldo, legendarni Carl Reiner je imel simpatičen intermezzo, Joan je zaključila fantastično.

Bila je tako lijepa, uvijek se sjećam nje.

Bila je tako lijepa kao tog jutra dan.

Divna je ona bila kada sam ostao sam,

Više se nismo sreli, jer nju je odnio dan.

Tešky je v novi sezoni stand-up večerov v Subsubu postavil izrazit format: opener, middle man, headliner. Headliner naj bi imel dolg set, vsaj 45 minut. Tako je pred kratkim Pižama izvedel svoj prvi enourni nastop.

Za jutrišnji večer je mesto middle mana zaupal Murču, meni pa mesto headlinerja. Izvedel bom best of začenši s točko Rojen v Jugi prek živali, poklicev in relativno svežega nogometa do bogve česa ne.

Da pa ne bi bilo popolnoma dolgočasno za vse tiste, ki moje fore poznajo na pamet, bom izvajal tudi worst of. Ne bo šlo za moje najbolj bedne fore po mojem mnenju (katerih seveda ne manjka), ampak za tiste, ki so pri publiki redko šle dobro skozi, meni pa so ravno zaradi tega postale všeč. Tako bo na programu neizogibni Gilgameš, prijatelji, pa tudi nekaj zlatarskega humorja.

Torej, vabljeni v SubSub na eksperiment.

Čeprav v Sloveniji le stežka najdem konkurenco, je na Hrvaškem situacija seveda povsem drugačna. V klasičnem dvoboju čelo u čelo me je favorizirani Peđa včeraj sredi Zagreba gladko porazil.

Fotofiniš:

Že dolgo ne pišem poročil z nastopov. Poročil, ki so v prvih dveh letih bila glavni element in polovica vsebine tega bloga. Prenehal sem tudi z občasnimi povzetki dogajanja na tem področju mojega življenja v preteklem tednu, mesecu. Zdajle imam voljo, da napišem eno daljšo objavo. Začel bom pri zagrebškem Panču v začetku septembra.

Odlično sem se imel v Zagrebu, obkrožen s hrvaškimi in slovenskimi stendaperji. Tridnevni festival v Tvornici, vsak večer 6 komikov, po nastopih žurka. Prvi večer smo po šovu šli v Movie pub, ki se nahaja v pritličju prijetnega Movie hotela, v katerem smo bivali. Drugi in tretji večer pa smo žurali v Purgeraju. Festival je bil zelo uspešen, tako z vidika obiskanosti, kot z vidika uspešnosti izvedb vseh komikov. Ne organizatorji, ne komiki nismo obogateli. Kar sem zaslužil, sem tam tudi zapravil, ampak denar res ni najpomembnejša stvar, ko si mlad in ga imaš dovolj za svoje potrebe.

Vmes sem seveda imel nekaj privatnih in korporativnih nastopov, ki jih ne bom komentiral, ker so privatni in korporativni.

Banzaaaj v SitiTeatru! Zelo dober začetek jesenske turneje. Folka je bilo dvakrat več kot sem pričakoval, praktično polna dvorana. Odlična publika! Četrtkov nastop prav zavidam Murču, Buču, Domagoju in Kreši.

Bučanologija letos ni bila tako dobro obiskana kot pretekla leta, razlog je mogoče obseg standup dogodkov v Kranju, ki so se odvili v mesecih pred Bučanologijo. Na odru se je pojavil Rox, ki ni nastopal kar leto dni in suvereno izvedel svoj železni repertoir. Krešo se je tokrat izkazal bolj kot Domagoj. Tin je bil na nivoju, Mau tudi. Nove Bučeve fore so šle zelo dobro skozi. Jaz pa sem prvič (in verjetno zadnjič) nastopil pijan. Vse skupaj je izpadlo posrečeno, ker je publika odzadaj bila precej razdivjana in bi trezen zaradi tega bil verjetno zelo znerviran. Takole pa mi je bilo malo mar za to, všeč mi je bilo, da je hekler v beli majici moje povratne kajle sprejel kot šov in se zabaval na zajebancijo na lasten račun.

Osmega oktobra smo odprli sezono v Gromki na Metelkovi. Nastopil sem kot prvi, nato pa odšibal še na nastop v Lesce. V Gromki se nisem ravno izkazal. Totalno sem bil pod vtisom, da je v publiki preveč ljudi, ki poznajo moj repertoir na pamet, pa sem za prvi del nastopa spraskal skupaj manj smešne, toda bolj neznucane fore, v drugi del pa sem dal nogomet in diskoteke, ki sem jih v Ljubljani izvajal le dvakrat, v Gromki pa še nikoli. In se je seveda totalno poznala razlika med prvo in drugo polovico. Murč je bil kul, Tin pa bojda razturil.

Novomeški LokalPatriot je veliko več kot lokal. Je ustanova, ki je z dolgoletnim izbranim kulturnim programom izobrazila svojo publiko. To se je videlo že prvič, ko smo tam nastopali. Drugič je naš nastop oškodoval kontekst svetovnega nogometnega prvenstva, toda zdaj je spet bilo super. Nastopili smo na vrtu. Potegnil sem najkrajšo in spet bil prvi. Za mano Tin, za Tinom Murč. Povezoval je domačin Cole. Tin se je lovil prvo polovico in jih v drugi močno dobil, Murč je imel super nastop, tudi s svojim sem bil kar zadovoljen.

Sledili so trije nastopi v organizaciji Murča: Šentjur, Idrija in Šoštanj.

Šentjurski nastop je bil eden najintimnejših, vsega skupaj 25 stolov. Nastopili smo Cole, Buč in jaz, povezoval je Murč. Nastop je izpadel super, po nastopu pa smo se tokrat usedli na odru in se pogovarjali z mlado publiko. Namen je bil 20 minutni dialog s ciljem izobraževanja in informiranja o žanru, izpadlo pa je tako, da smo se kar celo uro zabavali s šentjursko mladino. Vmes pa še kar uspešno razjasnili nekatere stvari iz ozadja, v katere publika navadno nima vpogleda.

Idrijo smo obiskali Murč, Buč in jaz. Mislim, da je publika bila zelo zadovoljna s šovom, smeha res ni manjkalo. Škoda le, da jih ni prišlo več. Če bi se kakšen izmed nas udeležil bedaste Kmetije, bi dvorana pokala po šivih. Idrijska publika mi je ostala v najboljšem spominu, ker se znajo nasmejati tudi na lasten račun.

Šoštanjska dvorana je bila občutno bolj obiskana, Bučevo mesto je tokrat zasedel Tin, ki je nastopil kot prvi. Jaz sem bil drugi, mesto headlinerja pa sva prepustila domačinu Murču. Še ena zmaga.

Nato pa sem pred sabo imel dva samostojna nastopa. Prvi je bil nastop na Dnevu Olimpijskega komiteja Slovenije ob 15. obletnici te organizacije. Bombnil sem na polno. Povezovalec Igor Bergant me je napovedal kot “vrhunskega umetnika na področju slovenske stand-up komedije, ki nam bo zdaj predstavil svojo umetnost”. Kar sploh ni tako slabo. Veliko večji problem je bil ta, da je že tako zelo uradno in komorno prireditev otežilo dejstvo, da je avditorij Fakultete za šport bil dvotretjinsko prazen. Publika pa je bila povečini sestavljena iz seniorjev, zelo pomembnih športnih funkcionarjev in velikanov slovenskega športa. Ton, v katerem so potekali govori, pa je bil pogrebniški in brez kančka duha. Le Bergant je tu pa tam stisnil kakšno v slogu: “Čeprav Miro Cerar ima same okrogle dosežke, kljub letom ni videti prav nič okrogel.”

Glavno odgovornost za neuspeh seveda nosim sam. Najbolj si očitam to, da sem zelo vidno podlegel pomanjkanju feedbacka. Skrčil sem se na velikost figure iz kinder jajčka. Ampak tak sem. Če se ljudje ne smejejo, me prizadene in tega ne morem skriti. Še vedno čutim vso bolečino cvrenja in podoživljam hlastanje za nasmejanimi obrazi. Starejši temnolas gospod z brado, ki je sedel na sredini dvorane, je s konstantnim nasmeškom bil prava oaza. Tako kot Špik na njegovi desni, kateremu sem v očeh prebral: “Stari, mi je prav bad zate!” Nastop sem vseeno uspel speljati in smiselno zaključiti z najglasnejšim smehom, a to ni bila prav velika tolažba.

V pomoč mi je bilo to, da sem že naslednji dan imel zahteven nastop v Portorožu. Skozi stand-up komedijo sem povezoval predstavitev fotomonografije Svetloba in sol, avtorice Anje Čop. Izpadlo je odlično, kar je bilo ironično zlasti za športnika, ki me je dan prej gledal na Dnevu OKS, pred tem pa v življenju ni slišal zame. V dveh zaporednih večerih je videl dva diametralno nasprotna izida, dve plati zabavljaškega poklica. Tokrat sem bil odločen, da poštirkani Kempinski Palace name ne bo imel vpliva. Če v tekstu imam “ko te jebe”, bom rekel “ko te jebe”.  Ljudje so to sprejeli in mislim, da s tem vseeno nisem zbil nivoja prireditve. Za to priložnost ustvarjeni bit o avtohtonem ptiču, strunjanskem endemitu Plestenusu Strugnanisu, je bil največji zadetek.

Zdaj se počasi pripravljam za sredin nastop v zagrebškem Movie pubu in razmišljam kaj za vraga naj izvajam v Subsubu tretjega novembra, ko naj bi imel vsaj 45 minut. Oldies goldies? Spet?

Oktober je nor. 11 nastopov, pa še nedeljska animacija maratona. Evo, to bi bilo na kratko vse v zadnjem mesecu in pol. Se opravičujem za simonareboljsko dolžino bloga.