PERICA

Goldfishnavigator

Jaz, migrant

29.12.2015

DECEMBER 1988

Star sem  10 let. Igramo se na snegu na obrobju Dervente. Aco, Daco in jaz. Josip, četrti član naše bande, se je odselil z družino v predmestje, na Gakovac. Mi trije smo pa ostali tu. V ulici, ki nosi hecno ime Potok zaradi potoka, ki teče ob njej. V resnici ne gre za potok, temveč za odprto kanalizacijo. Ampak za nas je to pravi potok. Poleti na njem lovimo žabe in spuščamo papirnate barčice, pozimi razbijamo led na površju.

AVGUST 1991

Sem najstnik. Zdaj živim v centru Dervente, imam novi krog prijateljev. Pogosto pa obiščem tudi tiste v ulici Potok. Tja se pripeljem na skejtu. Oblečen v preširoko srajco in preširoke hlače. V moji glavi – frajer.
Med enim izmed teh obiskov z Acotom prav po frajersko sediva vsak na svojem smetnjaku in se pogovarjava o tem kaj je novega v ulici Potok.

“Vidiš tisto punčko?”, mi z glavo pokaže deklico, ki stoji izza sosedove ograje in gleda proti nam.
Vidim.
“Je begunka! Ona in njeni starši so begunci iz Hrvaške! Tam je vojna, sej veš!”
Hm. Begunci! Svašta … Kera beda bit begunec!

APRIL 1992

Čakam. V razredu nas je le 5-6. Kje so ostali? Kje je učiteljica?

“Ni pouka, otroci! Pejte domov! Do nadaljnjega ni pouka!”, reče neka odrasla oseba, ki uleti v učilnico samo za te 3 stavke in odvihra naprej.
Skozi okno našega stanovanja gledam sosede, ki urno pakirajo stvari v avto.
“Bežijo.”, reče mama. “Mi ne bomo. Tukaj v Bosni se ne bo zgodilo nič hujšega. Muslimani so poročeni s pravoslavkami, Srbi s Hrvaticami … ne bo brat napadel brata!” nadaljuje ona, medtem ko zvok strelov v daljavi postaja pogostejši.

Te dni iz Potoka k nam v center pride dedek, s katerim se je mama smrtno skregala.
“Evo, prišel sem skozi vojno. Se poslovit.” izreče mami na vratih, skesano. Nekaj minut kasneje meni in Draganu, mojemu mlajšemu bratu, stisne poljub na teme – in odide.

MAJ 1992

Sedimo v kleti sosednje  stavbe. Noč je. Zunaj doni. Včasih zadoni daleč, tam nekje pri trgovini z že zdavnaj oropanimi policami. Včasih poči tik pred vrati. In traja in traja in traja.

Že več dni smo v kleti. Umirilo se je. Gremo nazaj do stanovanja. Na mizi je polovica okamenele pogače. To bo obrok za vse štiri. Včeraj nismo jedli nič.
Hodimo hitro po centru Dervente v hrib proti bolnišnici. Tam je bojda večje, organizirano zaklonišče.  Opazujem prerešetane fasade, na tleh luknje od granat, razbito steklo, odlomljene veje dreves, metki …
Mama me nadere, ker zaostajam. Ker zbiram metke. Nadirala me je tudi tik pred odhodom v tisto klet, ko sem zaostajal, ker sem svoje najljubše stripe skrival v kavč. V tisto špranjo med sedežnim delom in naslonjalom. Štirinajstletniki niso razsodna bitja. Takrat jo je bilo strah granate. Zdaj jo je strah snajperista.

V bolnišnici vsak dan dobimo vsaj en obrok. Oče zavrača puško, noče biti del t.i. teritorialne obrambe. Takšni civilisti za kazen pobirajo trupla. Mamo, ki je pravoslavka, odpeljejo na izpraševanje. Otroci v posebnem prostoru gledamo film na VHS kaseti. Brez živžga, brez kakršnegakoli opozorila v ta prostor trešči granata. Zvonenje v ušesih, prah … občutek, da se je stavba za nekaj metrov ugreznila v tla. Paničen iščem osemletnega brata. Nek otrok leži pri vratih skozi katera vsi drvijo ven. Ga dvignem v naročje. Ko ugotovim, da ni Dragan, ga malodane odvržem in hitim iskati naprej.

16. MAJ 1992

Sedimo na pločniku Glavne železniške postaje Ljubljana. Tukaj so nas odložili. Po nekem čudežu se nam je uspelo prebiti ven iz Bosne. Oče je dobil neko dovolilnico, da odpelje družino na varno in se vrne. Ne bo se vrnil. V rokah držimo vrečke. Mimo nas hodijo ljudje in nas gledajo. Sobota je. Mi smo prišli ven iz vojne, oni so prišli ven – žurat.

Čakamo na strica. Čez dve uri nas pobere in s katrco odpelje k sebi domov na Gažon pri Kopru.

JUNIJ 1995

Stojim na koprskem pomolu. Moker in nasmejan. Skočil bom v morje. Še stotič danes. Potem pa se bomo posušili, šli po sendvič in na Bonifiko. Ker ko sonce poleti zahaja, je čas za basket. Vsak dan.
Hodim v tretji letnik Srednje kovinarske in prometne šole Koper, smer avtomehanik. Obleke  zame mama nabavlja na Rdečem križu in to dejstvo skrbno skrivam pred sošolci. Moje znanje slovenščine je zdaj na nivoju, da me slovenski sošolci sprašujejo za pomoč pri razumevanju palatalizacije. Igram celo v ŠKL reprezentanci. Začnem trenirati tudi odbojko. Ponosen nase.

V času moje zgodnje integracije v slovensko družbo je dedek v Bosni sredi vojne hudo bolan in brez hrane. Umira dolgo in v hudih mukah. Popolnoma sam.

JULIJ 2006

Migriral iz Kopra v Ljubljano zaradi ljubezni.
Sprva je ona migrirala k meni, toda po dveh letih je ugotovila, da v Kopru na zdrži. Bova poskusila v Ljubljani. Pa glede na to, da sem zdaj že trdno odločen poskusiti s kariero v komediji, je Ljubljana edina prava destinacija. Tam so televizije, tam so številni odri.

OKTOBER 2007

Delam kot nočni polnilec polic – v največjem Mercatorju na svetu. Vsak večer ob pol devetih se s kolesom peljem iz Rakove Jelše v Dravlje, ob treh-štirih zjutraj pa nazaj. Včasih ob devetih. V dveh mesecih shujšam deset kil. Prepričan sem, da imam trakuljo. Ni trakulja. Le intenzivno kolesarjenje in fizično delo.

Nastopam v študentskih placih in sanjarim o “veliki priložnosti”. Takšni kot jo je Zrnec dobil z Viktorji. Moj “signature bit”, moja glavna točka, je že zdaj jasna – zgodba o prihodu v Slovenijo in spomini na Jugo. Rojen v Jugi.

NOVEMBER 2015

Zamujamo. Tristan bi moral biti v vrtcu najkasneje ob devetih. Prispemo ob pol desetih. Vzgojiteljce so prijazne. Zapeljem še Claudi do službe in nato domov. Prižigam računalnik, tipkam geslo, odpiram tiste štiri spletne strani, na katerih visim večidel dneva. Štiri izmed milijard strani svetovnega spleta. Prebiram novice o beguncih iz Afrike. Kljub svoji izkušnji jih gledam podobno kot tisto hrvaško begunko v ulici Potok. Čeprav se trudim, se ne morem dovolj vživeti v njihovo trpljenje. Preprosto zato, ker se ne dogaja meni.

Pokličem mamo. Sramotno redko jo kličem. Pogovarjava se o Bosni, vmes omeni, da je umrl Acov oče. Aco že dolgo ne živi v Derventi, temveč v Banja Luki.

Nekateri ostanejo v Potoku celo življenje. Tako kot Daco. A tudi on je preživel nekaj begunskih let v Srbiji. Večino nas Potok vendarle odnese. Kot je Josipa pred vojno odnesel v predmestje, kot je Acota po vojni odnesel v drugo mesto, kot je mene med vojno odnesel v drugo državo.

MIGRIRAMO. ZARADI VOJNE, ZARADI REVŠČINE, ZARADI LJUBEZNI. MIGRIRAMO – VSI.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko | 8 komentarjev

O avtih in ovinkasti poti stoječega šaljivca

23.09.2015

Zdravo. Odločil sem se spisati nekaj daljšega o novi predstavi in o poti do nje vsem vam, ki me spremljate že vrsto let. Vi ste namreč edini, ki se jim bo ljubilo brati te klobase. Promocija je v polnem mahu, v prihajajočih dneh bom še glasneje trobil o predstavi prek številnih medijev, ampak čutil sem potrebo spisati tudi nekoliko bolj osebno spremno pismo …

Jeseni leta 2003, ko sem prvič začutil kaj pomeni povedati svojo domislico na odru in sprejeti takojšnjo reakcijo ljudi, sem vedel, da sem našel svoj poklic. In od takrat, pa vse do ključnega leta 2007, ko smo si Pižama, Tešky, Mladen, Rox in jaz nadeli ime Komikaze in začeli pohod po malih odrih, se je moja sedanja situacija zdela kot fatamorgana. Biti komik, živeti od tega, celo izbirati kje boš nastopil in kje ne. Delal sem kot nočni polnilec polic in se vozil s kolesom vrednim 40€. Obstoj stand-upa v Sloveniji je bil negotov. Šele ko smo se na odrih začeli srečevati s Tinom, Klemnoma, Vidom, Murčem, Coletom, Duletom, Mikijem in Rankom, Martino, Juretom, Lucijo, je bilo jasno, da se rojeva scena, ki ne bo zlahka ugasnila.

Nato se je, kot rad reče Tin, osnovnošolsko obdobje Komikaz zaključilo. Pisalo se je leto 2009, vročega julijskega dne sem v zaruznjeni petki, ki sem jo prav takšno zaruznjeno in brez pokrova za rezervoar kupil leto prej za 300€, iz Ljubljane peljal v Koper in se tam prijavil za socialno pomoč. Izgubil sem službo prodajalca pohištva, imel sem minimalne prihanke, na koledarju pa sta do konca leta bila vpisana le 2 nastopa, od katerih se je obetalo dvakrat po 70€ neto. Jasen pokazatelj, da bo poslovni del svoje poti treba vzeti v lastne roke.

Ker nas je vezal močan skupni interes, pa tudi prijateljstva, ki so se spletla v tem času, se razhod Komikaz ni prav veliko čutil. Še vedno smo nastopali skupinsko, še vedno smo potovali skupaj, še vedno je za vsakega izmed nas vrhunec leta bil Festival Panč. Pisali smo nove materiale, nastopali na starih in novih odrih. Decembra 2009 so frišne stand-up komike odkrila podjetja, ki so pred tem najemala improvizatorje, še pred tem pa Kuntnerja, Gojca, Tofa, Kobala … in kogarkoli že. Mi smo bili novi, hip in – poceni. Prodal sem petko za 175€ (tip je bil razočaran, da ni metalik siva!) in si za 1.900€ kupil modrega Cliota. Imel je prevoženih zgolj 86.000 km. Kasneje sem izvedel, da je prodajalec vendarle švercer – torej zgolj 286.000 km.

Pisal sem nove materiale, začel eksperimetirati z Đej Kejem, kasneje tudi s črnim humorjem. V mojem pisanju in razmišljanju se je postopoma vedno bolj poznalo, da mi smeh publike kmalu ne bo več edino merilo in izključni cilj, saj se ljudje najglasneje smejimo butastim stvarem.

Vmes se je sprva odprla povezava s hrvaško sceno, nato z makedonsko, srbsko, bosansko … V obdobju 2010-2012, ko sem dol nastopal še največ, je delež mojih nastopov zunaj Slovenije znašal 15-20%. Prihodki zaradi nižjega standarda pa nekoliko manj. Po tem obdobju se je začel ustvarjati lobi, ki je prosto izmenjavo komikov med omenjenimi republikami močno omejil. Zahvaljujoč korporativnim nastopom in folku, ki me je vabil na poroke in rojstne dneve, to zame nikoli ni predstavljalo eksistencialnega problema, le rahlo grenkobo.

Tin, ki je vedno bil vodilna sila razvoja scene, mi je januarja 2012 ponudil, da v Sititeatru izvedem svoj solo šov. Sprejel sem predvsem zato, ker se mi je zdelo, da MORAM ovekovečiti svoje dotedanje delo. Bližala se je 10. obletnica mojega delovanja na področju stand-upa in sem ugotovil: Ne le, da sem medijska nula (kar me nikoli ni blazno motilo per se), temveč – če me jutri povozi kamion, bo že čez par let izbrisana vsaka sled mojega ustvarjanja.

Odrski uspehi izparijo. Ni kronologov, ki bi beležili decibele smeha na krstnem nastopu Komikaz v škofjeloški Rdeči ostrigi, ki bi ujeli Roxov fantastični moment v vrhniškem klubu Zakon, ko ga je publika povsem komično zapopadla, ki bi šteli na koliko nastopih je komik razturil, kolikokrat je bil ok in kolikokrat je popušil na polno. Kdaj je kdo zavedno sabotiral svoj nastop z inovativnejšim pristopom. Kdaj je kdo začel katastrofalno in končal z ovacijami. Smo Vid, Tin in jaz na Trnfestu pred tisočglavo množico razturili, ali bili zgolj solidni? O čem smo sploh govorili? Nobody knows, nobody cares. “Bili so neki komiki, fajn je bilo, smo se smejali …” Enkrat mi je nek tip v oči razlagal, da je lani v živo gledal nekega komika, ki je “pravil štose o sladoledni žogici.”

Zabolela me je misel, da bodo v popolno pozabo šli moji biti: Juga, 24ur, Živali, Kitajci … Biti, te majhne palice zlata, ki stand-up komika preživljajo iz leta v leto.  Njih vsebina se vtisne v kolektivni spomin ljudi le, če jih gledajo velikokrat. Na zaslonu. V nasprotnem primeru tvoji biti živijo le v tvoji in (v nekoliko popačeni obliki) v glavah tvojih kolegov.

Ja, sem rekel, bom izvedel solo šov, nadel mu bom ime po svoji najbolj znani točki in ga bom posnel kvalitetno, ker vse kar imam so bedni klipi, ki hreščijo v formatu 4:3.

Folk prišel, dvorana polna, veliko obrazov sem prepoznal. Izvedba tako-tako, video kul, avdio beden. Zvočni del stand-up speciala je ključnega pomena. Pozorno prisluhnite npr. kateremu izmed zadnjih treh specialov Louisa CK-ja: dvorano, nabito polno z njegovimi fani, smeh preveva podolgem in počez. Na vsako njegovo pavzo, najmanjšo grimasico in forico slišiš ODLIČNO reakcijo. Tip je duhovit, se strinjam, ampak ne gre za to. Gre za vrhunsko avdio realizacijo.

Torej, že leta 2012 sem imel namen objaviti svoj enoinpolurni stand-up special poimenovan Rojen v Jugi. Preprosto, na Youtubu. Toda s takšnim avdiom – no way.

Natanko leto dni kasneje Tin vpraša: A bi ponovil solo šov? Zakaj pa ne. Ponovimo, spet razprodano. Vmes s Tinom oddelava en korpo nastop, kjer namesto keša ponudijo kompenzacijo – jumbo plakatni prostor. Se odločiva to pretočit v projekt “Ajde da vidimo, če bo tole obrodilo s še kakšno ponovitvijo” in se zgodita še dve.

To bi približno bil tudi končni ponovitveni doseg, če bi bilo odvisno samo od naju. Zato sem vprašal Sititeater, če bi jih zanimalo prevzeti prodajo šova. So si ga ogledali in mi dali odobritveni pečat.

Nenadoma sem se znašel v povsem novem okolju. Skupinski nastopi so se redčili (ne le zame, scena je kljub novim obrazom doživela sprva stagnacijo, nato tudi znaten padec), jaz pa sem po desetletju nastopanja po 20 ali 30 minut na stand-up odrih zdaj jadral na teatrskem solo šovu, ki  se je iz stand-up speciala kmalu spremenil v “predstavo”. Sej veš – če kot stand-up komik ponavljaš program, si beden. Če pa je to “predstava”, potem je z vsako ponovitvijo več (občudovanja) vredna.

Še dobro, da je nisem objavil na Youtubu …

Ker je moja draga bila vedno bolj noseča, sem Cliota prvo poskusil prodati, nato pa ga podaril mami in kupil leto dni starega Focusa karavan. Števec je kazal prevoženih 20.000 km, ampak ravno pred kratkim berem, da jih pri nas tudi v avtohišah prevrtijo. Ena tistih “pizda, kje jaz živim.”

V tretji sezoni se je obisk predstave Rojen v Jugi začel  manjšati. V vseh teh letih projektnega dela sem se naučil, da ne smeš čakati, da poleno dogori in sem že julija lani začel z oblikovanjem nove predstave. Nisem se časovno omejeval, vedel pa sem, da si ne morem privoščiti nove osemletne odiseje.

Ideja je bila ustvariti predstavo, ki bo podprta s projekcijami slik. Slike bodo alfa in omega, jaz jih bom le duhovito komentiral. Slideshow stand-up, if you will. To bo potekalo veliko hitreje kot skakanje po open majkih in utrjevanje koščkov 5 minut tu, 3 minute tam. Pa ponovno gledanje v strop in tuhtanje o čem sploh naj še govorim. Kaj takega si lahko privoščiš, če nimaš dojenčka.

K pisanju sem povabil najboljšega frenda, Murča. Tip je res duhovit, kadar ni v umobolnici.

Zelo kmalu sva ugotovila, da sem bil naiven. Slideshow stand-up je sicer izvedljiv, ampak temu bi težko rekli predstava. Kvečjemu nekaj kar spominja na potopisno predavanje. Monokomedija potrebuje uvod, zaključek. Rdečo nit, (vsaj ohlapen) dramaturški lok, poanto. Razdelano mizansceno. Grafično in zvočno podobo. Zgodbo A in zgodbo B, mogoče. Režiserja in igralca. Ne stand-up komika, ki debelo uro govori in krili z eno roko, ker je v drugi mikrofon, ampak igralca, ki uporablja cel oder in celo telo. Ne frenda, ki napiše polovico for in opere roke, ampak koscenarista in režiserja, ki bo predstavi povsem predan.

In sva se dobivala tričetrt leta. Sprva v moji dnevni, nato v Sititeatru. Tipkala in tipkala in brisala natipkano. Vedno bolj se odmikala tudi od sekundarne ideje, da bo to predstava, ki direktno govori o upodobitvah človeka skozi zgodovino umetnosti. Prvič zato, ker nisem profesor FF, drugič zato, ker so kronološki pregledi dolgočasni, predvidljivi, vsega pa itak ne moreš zajet niti v 10 urah.

Odločila sva se za asociativno pisanju o človeku na sliki, na fotki, v kipu. Delovni naslov Homo Selfiens je mutiral v komercialnega: ZGODOVINA SELFI BUTLA.

Pisanje se je nadaljevalo tudi poleti, med odrskimi vajami in predpremierami. Nastal je šov, ki je nekaj povsem drugačnega od tistega kar sem delal do zdaj. Udarnost klasičnega stand-upa je zamenjal nekoliko bolj zavit humor. Vizualno in zvočno je predstava seveda veliko bogatejša. Konceptualno, pa tudi vsebinsko, so jo močno močno obogatili Uroš Fuerst, Dejan Batoćanin, David Andrej Francky, Teo Kajzer in preostala ekipa SitiTeatra. V zaključni fazi sta jo z avdio in video vložki pestrila Tin Vodopivec in Klemen Slakonja.

Nam se zdi ok. Upam, da jo pridete pogledat, čeprav letos ne menjam avta.

Najbrž niti gum.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Vse | Ni komentarjev

O nastopih na porokah

17.09.2015

V petkovem pogovoru z Miho Šaleharjem (kdor ga je zamudil, link je tukaj) v oddaji Spetek, se mi je zgodil lapsus in sem kot lokacijo svojega najslabšega nastopa vseh časov omenil Ravne na Koroškem, v mislih pa sem imel Radlje ob Dravi.

Da lokacija pri tem še zdaleč ni glavni faktor priča tudi dejstvo, da je najmočnejši konkurent tistemu v Radljah v boju za titulo Worst of the worst moj 8 minutni nastop za Olimpijski komite Slovenije v amfiteatru Fakultete za šport. 8 minut čistega trpljenja.

In čeprav je “worst gigs” hvaležna tema, ki jo te dni prek youtuba pokriva kolega Tin, bi dodal še nekaj. Pogovor je namreč nanesel tudi na nastope na porokah in kmalu odvihral v neki drugi smeri, preden sem uspel povedati misel v celoti.

Nastopi na porokah, rojstnih dnevih ipd. so za komika posebna kategorija. Na tistega, ki nastopa v takšnih okoljih, se gleda podobno kot na sintisajzrskega terasnega glasbenika. Navdzol.

Kar je iz moje perspektive zelo nesmiselno.

Prvo in najpomembneje, povabilo na tak nastop je ČAST. Pogosto pride s strani samih mladoporočencev. Nekoga, komur je tvoje delo bilo toliko všeč, da te potem, ko te je že doživel in plačal vstopnico zate, vabi na zanj izjemno pomemben dogodek in je za tvoj ušivi monolog tokrat pripravljen odšteti dvajset, trideset, ali petdesetkratnik vstopnine. Ker bi rad svatom privoščil nekaj, kar se mu zdi vredno. Kdor se ob tem ne počuti počaščenega, je bedak.

Drugo, če izkušen komik reče, da je nasmejati publiko na večeru komedije zanj mala malica, mu verjemi. Ker je res. Zelo majhne šanse so, da veteranski šaljivec pogori v idealnih pogojih kot je npr. Festival Panč.

Po drugi strani pa so poroke in rojstni dnevi IMPROVIZIRANA prizorišča. Osvetlitev je vprašljiva, zvok je vprašljiv, oder je vprašljiv. Konfiguracija prizorišča je vprašljiva.

Treznost publike je vprašljiva, splošni interes za stand-up je zelo, zelo vprašljiv. Potencialnih distrakcij je ogromno, izjemno močna motnja je recimo dunajski zrezek, ali ravnokar razrezana torta (osnovne človekove potrebe pa to).

Spekter publike na poroki je tak, da bolj raznovrsten ne more biti.

Od kričečih dojenčkov v vozičkih, prek pamžev, ki laufajo okrog tebe in mozoljastih najstnikov v prevelikih suknjičih, ki te bulijo kot teleta, do pecajočih se samcev v tridesetih, varajočih poročencev v petdesetih in življenja naveličanih volilcev Desusa v osemdesetih. Če malo karikiram.

Torej, da bi premagal vse te ovire in s svojim humorjem zajel večino naštetih ter preprečil recitacijo, ki – prvotno namenjena izzivanju smeha – že četrt ure odmeva v mučni tišini, moraš biti nič manj kot KOMIČNI SUPERMAN. Zahtevnost je na najvišji ravni!

Torej, vprašanje za sto evrov se glasi: zakaj naj bi na nekoga, ki je sposoben uspešno izpeljati tako zahtevno misijo, kdorkoli gledal navzdol?

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Kritikaka, Slovenija | 2 komentarjev

ZARUBLJENO

1.09.2015

Cel teden se mi je vleklo čudno slabo počutje. Rahlo povišana temperatura, ki jo zamenja glavobol in nato zobobol. Čuden cikel.

Prvič po dolgem času se namesto na dopoldanske vaje v Sititeatru odpravim domov. Vstopim, spustim rolete in se uležem na posteljo nad katero visi slika z motivom jezera. Akril na platnu. Avtor yours trully. Naslikal sem jo v nekem obdobju depresije, da mi vzbudi tisti občutek prvinskega veselja v trenutku, ko vzletiš s pomola in čofotneš v sladko vodo. Meni je ljuba, dvomim pa, da bi jo likovni kritik ocenil na kaj več kot je vredno neposlikano platno.

Na tablici zavrtim Luzarjev film Srečen za umret. Že dolgo ga nameravam pogledat, ampak nikoli ni časa. Kliknem na sedmo minuto, tam sem ga ustavil enkrat julija. Počasni svet upokojenca, ki ga dočara Evgen Car, deluje pomirjevalno, meditativno.

Po treh minutah filma zvonec. Glavobol je v sekundi nazaj. V boksaricah odprem vrata. Rubežnika.
Ne otrpnem, ker nista prva. Najemodajalec ima finančne težave že nekaj časa. Odpojem pesmico o tem kako smo podnajemniki in kako najemodajalec živi drugje.

“Lahko ustopiva?”

“Lahko.”

En se usede za mizo, drugi začne lepiti ZARUBLJENO po pohištvu in elektroniki. Ena nalepka se hitro znajde na našem televizorju.

“Hej, to ni njegovo! Ta TV sem kupil jaz!”

“Glejte gospod, mi ne moremo vedeti tega. Postopek je tak, da mi zarubimo vse kar je v približni skupni vrednosti dolga. Potem pa vi lahko z računi na sodišču dokažete kaj je vaše”, mi razlaga in tala nalepke. Eno na moj prižgan prenosnik, drugo na prižgano tablico, malodane Evgenu na čelo.

“Kaj? A vi to resno? Jaz rabim ta komp za delo, zdaj, takoj!”

Zraven pomislim, da bo Triki mogoče moral biti uspavan brez vlakcev in risanke na tablici. Ampak to ni tak problem, večji problem je nalepka ZARUBLJENO na postelji.

“Tak je zakon.”, reče rubežnik št. 1.

Po nekaj minutah neprijetne tišine, ki jo prekinjajo kratka vprašanja in še krajši odgovori, doda:

“Glejte, do 15h vam damo čas, da se zmenite z najemodajalce, ker mi ga ne dobimo na telefon. Potem pa pridemo po stvari. Opcija je, seveda, da vi plačate dolg, pa se vam potem to povrne skozi najemnine.”

Odideta. Takoj poslikam račun in nalepke in jih v MMSu opremljenim s pripadajočimi klicaji pošljem najemodajalcu. Žena, ki ima občutno manj potrpljenja z njegovim jebivetrstvom, ga kasneje dobi na telefon in mi sporoči, da se ni oglašal, ker bojda leži v bolnici. Je bojda imel infarkt. Dejanski ali priložnostni, lahko le ugibam.

Plačam prek neta. 1711€.

Smeh pride šele na koncu, ko podrobneje pregledam rubežnikovo cenitev.

Slika, motiv jezera:  500 450€
  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija | 1 komentar

Tretja anekdota s kapsi

15.07.2015

Tretja anekdota s kapsi. Tale ni prometna. Je šovbiz. Pa daljša.

Novo leto dvatisoč …. devet? Nekaj takega. Mogoče 2010. Nastopam kot komik-povezovalec novoletnega večera v eni gostilni na obrobju Ljubljane. Ena tistih bizarnejših gaž.

Mize so rezevirane, ob napovedani uri jih zapolnijo povečini trebuškasti možakarji v zrelih letih in njihove frajle v večernih oblekah z obveznimi vzorci namiznih pregrinjal. Mene seveda posedejo skupaj z bendom.

Nisem primeren za moderatorja, ker se ta sposobnost v veliki meri tepe s stand-upom. Če furaš podobo dostojanstvenega, profi moderatorja, enega tistih, ki jih folk pozna s TV in ki honorarno služijo s predavanji iz retorike, govoriš z jezikom, ki je odmaknjen od ljudi. Od ljudi, od realnosti, od vsega. Če se odločiš za podobo ljudskega moderatorja, nisi prazen, si pa cenen. V obeh primerih pa moraš cel večer stresati take puhlice in oguljene fraze, ki jih stendaperski gobec preprosto ni sposoben izreči.

“No, sedaj pa vsi skupaj lepo vzemimo kozarčke v roke in nazdravimo prihahajočemu letu, naj bo takšno ali drugačno …”

WAAAT-DA-FAAAK TI GOVOOORIIIIIIIŠ????
“TAKŠNO ALI DRUGAČNO” – KAJ TO SPLOH POMENI?!!!

“VSI SKUPAJ” NAJ VZAMEMO “KOZARČKE”?! A NE VIDIŠ KAKO NEPOTREBNA JE BESEDA “SKUPAJ”??? HA? HAAA?!!! “VSI SKUPAJ” SMO MALI DEBILČKI, KI RABIJO POMANJŠEVALNIČKE, AL KAJ!?

Hočem reči … s težavo puslušam večino moderatorjev.

Tu pa tam pa seveda sprejmem to vlogo, ker je honorar 2-3 višji, zahtevnost pa 2-3 nižja. Ne pričakujejo večje produkcije smeha, včasih celo dobiš tekst, tretirajo te kot Oliverja Mlakarja … majka.

Ok, ampak kje so kapsi? Pridejo, pridejo, tam nekje proti koncu.

Torej, v situaciji, ko si je organizator zamislil “duhovito povezovanje”, stendaperji razkosamo svoj material in ob vsakem izhodu ponucamo en bit ali dva, še boljše je, če imaš na zalogi veliko onelinerjev. Neavtorski material žal ne pride upoštev.

Oddelam en izhod, bend, drug izhod, bend, tretji izhod … zmeren uspeh, pričakovano slabša bera smeha kot sicer, toda večer teče. Bend je seveda za to veliko bolj zaslužen kot jaz. Vsakič vmes se vsedem nazaj k mizi, večerjamo, beseda nanese na višino honorarja.
“Vam izdam, če mi prvo vi poveste svojega.”

Uh, izkaže se, da sem bolje plačan kot oni štirje skupaj. Pa ne zato, ker bi  bil blazno drag, ampak oni so očitno šli res pod ceno, glede na to, da so novoletni honorarji navadno krat dva, včasih krat tri.
Par trenutkov nerodne tišine. “Svaka čast! Dobro si se zmenu!”, reče en in me potreplja po rami, češ: “Brez skrbi, se bomo kljub temu še naprej pogovarjali s tabo.”

Za konec, za tik pred polnočjo, prišparam bit v katerem brijem norca iz oddaje 24ur. Blesav material, čisti posmeh, ne preveč domiseln. Sem ga nehal izvajati že pred 4 leti, ker je izgubil na aktualnosti in posledično na moči, ampak takrat je žaril in palil. Spomnim se nastopov, ko so se ljudje dušili od smeha na zaključno oponašanje Uroša Slaka, ki v porodnišnici moderira rojstvo lastnega otroka.

8 minut do polnoči. Z bendom se zmenim, da jih po 5 minutah stand-upa povabim na oder in da skupaj z odštevanjem svečano pričakamo novo leto. Da se mi, skupinica veseljakov na obrobju Ljubljane, magično povežemo z vso razigrano, praznujočo, odštevajočo maso v našem časovnem pasu.
Pridem gor in začnem … Ne gre najbolje. Gospa na sredini dvorane začne protestirati.

“Kaj pa je, gospa? Vas je kaj zmotilo?”

“Ja! Je novo leto, vi pa govorite kako so v poročilih poplave in naravne katastrofe! Kje so kakšne BOŽIČNE TEME?”

Pazi, božične teme. Jebi ga, nimam jih. Pa tudi če bi imel kakšno, najbrž ne bi bila prav blažena, ker humor redko nastane iz situacij, ko se vsi imajo fletno.

“Jah, gospa, glasbenih želja žal ne sprejemam …”

“Ne morete govorit o grozotah na novoletno noč!”

“Pa kakšne grozote, a ste sploh poslušali? Kritiziram nesmiselnost informativnih oddaj, gospa!”

“Groza, groza!

Ma groza je ta tvoj klobuk, vještico jedna. Se prerekava v nedogled, vmes nekdo zakriči: Ua, ua!

“Prosim?’”

“Ura, ura!”

O fak, polnoč je! Odštevanje!

“Fantje, hitro, hitro!”, vabim bend na oder in gledam na mobitel.

Piše tri minute čez polnoč.

“Ok, ok – smo glih ujeli!  Evo ga, DESET! DEVET! OSEM! SEDEM!”


Ka-ta-strofa.

Takšni nastopi vedno pustijo trajno sled na duši komika. Najhujše je jutro po tistem, ko med pomivanjem posode podoživljaš vse trenutke in zraven delaš boleče grimase. Če je izkušnja bila res boleča, jih brez težav prikličeš tudi leta kasneje. Ampak tistega večera se spominjam tudi po eni simpatični plati.
Bend so namreč sestavljali štirje policaji. Eden izmed njih je imel telefon poln prank zajebancij, poln posnetkov odraslih, uniformiranih ljudi, ki se obnašajo kot maturanti v LLoret de Maru.
En video je prikaže policaja, ki stopi do roba jezera, da bi uriniral vanj, na kar ga nekdo sune z nogo v rit in porine do kolen v vodo, drugi spet prikaže dogodek na stranišču (domnevam policijske postaje), kjer kakajočega policaja kolegi zaklenejo in mu pod vrata rinejo goreče časopise …
Naslednji dan povem kolegom vse kar se je dogajalo in vprašam:

“Si misliš, da nek tip ukrade ta telefon in objavi posnetke na netu!”, Vid pa reče:
“Budalo, TI BI MORAL BIT TA TIP!”

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Vse | Ni komentarjev

Druga anekdota s kapsi

10.07.2015

Se vračam iz Kopra v Ljubljano. Peljem po Tržaški, nato po Bleiweisovi in na koncu na semaforju zavijam levo na Celovško.

Klasična situacija, semafor se zapira, jaz po gasu. Veš tisto, ko samega sebe prepričuješ, da se je rumena šele “zares” prižgala, v resnici pa veš, da je bila na prehodu v rdečo že takrat, ko si začenjal ovinek? No, to.

In v tej klasični situaciji se ti praviloma neka budala nacepi na rit. “Prasec preklet, lahko bi spoštoval prometne predpise tako kot tale vzoren državljan tukaj, v tem avtu!”

Ampak tokrat se v vzvratnem ogledalu ne nariše eden, ampak kar TRIJE! O faaaak, nemreš blivat, kiri prasci nesramni, hahaha!

UUuUuUuUuuUuuuUUU!!!

Po desni me policijski avto prehiti s tako hitrostjo, da refleksno cuknem volan. “Huh, upam, da se jim mudi, ker se je … o neeeeeee!”

Ustavljajo se na avtobusni pri Unionu, policaj sovoznik skače ven kot jukonska puma v življenjski formi, v dveh korakih je že na cestišču in avtoritativno maha s tistim anoreksičnim ping-pong loparjem. Vse štiri avte spakira na avtobusno in pristopi do mojega okna.

“Dober večer. Se zavedate, da ste prevozili rdečo luč?”

“Ne vem, mogoče je bila res rdeča, meni se je zdelo, da je še vedno rumena …”

“Vožnja skozi rumeno luč je prav tako prekršek.”

“Res je.”, skomignem.

“Počakajte tukaj.”

Gre do naslednjega avta, se na kratko pogovori z voznikom, potem do naslednjega in še do zadnjega. Nato pride nazaj do mene in reče:

“Lahko greste. Ta zadnji časti. Pravi, da je peljal skozi zeleno.”

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Vse | 2 komentarjev

Prva anekdota s kapsi

10.07.2015

S Klemnom Bučanom se vračava z nastopa, ura je nekje 23h.

Prispeva v Ljubljano, z Dunajske zavijeva levo, se peljeva po Masarykovi in se bližava križišču, na katerem je levo glavna avtobusna, desno pa kebab Konkurenca, kamor sva namenjena.

Ker tam ni pametnega parkinga, je edina privlačna lokacija parking za avtobuse direkt nasproti Konkurence. In imaš dve opciji: greš vse do naslednjega semaforja, zaviješ levo in se pripelješ nazaj med avtobusno in železniško. To je seveda prekršek, ker vmes je dovoljeno le za buse in taksije.

Druga opcija je še večji prekršek. Zaviješ levo, češ da boš v polkrogu šel nazaj proti Dunajski, potem pa takoj desno (v nasprotno smer enosmerne ceste, na kateri je prepovedan promet za osebna vozila pa do parkinga, ki je prepovedan za osebna vozila) in hop – na parking za buse!

Obstaja tudi tretja opcija in to je, da kot normalen človek zaviješ desno na Miklošičevo in tam iščeš parking (good luck!) in/ali namesto nezdravega kebaba vzameš nezdravi burek, ampak …

Demokracija ni za povsod, še posebej ne za šoferske odločitve, toda tukaj se oba zelo strinjava – opcija dve. Kdo pa bo opazil teh 5 metrov v nasprotni smeri?

Problem je edino ta, da se pred nama pelje policijski avto.

Upočasnim kolikor se da in gledam kako zavijajo v Miklošičevo, potem pa počasi, počasiiiiii …. levoooo …. hop-desno! Haha, niso videli!

Izstopiva iz avta, Buč se neki preteguje, zraven mene pa se parkira nek avto. Šipa se spusti, za volanom sedi tip, sovoznica pa okrog vratu ima neko vrvico in na njej izkaznico, ki mi jo kaže skozi okno. Ko FBI, jebote. Pred njo pa nek hud komp. Ne hud varianta Mac, ampak hud v stilu tipkovnica iz Star Trek.

“A veste, da ste storili prekršek?”

Jao, đe me nađe, ajd beži s to Star Trek mašino, pa lovi tipe kot je uni iz Die hard, uni, ki mu Brus Vilis reče jipikaje madafaka, take zajebavaj, ne mene, pusti mene, da grem po kebab, ne mi rečt, da bom jebeni kebab plačal 300€ al 150 če plačam v osmih dneh … Samo ne mi pribit kazni, ki mi bo pojedla honorar, si mislim in sem prijazen:

“Ja, vem … Jebi ga, lačna sva bila …”

V tem trenutku uleti Buč:

“Kva je zdej, a bomo jedl al ne …”

Se nagne proti njima in hitro skapira, da sta pandurja.

“Aaaaa, andrkavr kaps! Veste kolk sem se jaz vas včasih bal!!!”

Pizda Buč, bodi tiho … Tip sproščen, kot da je srečal teto iz Reutlingena.

“Včasih?”, reče ženska.

“Ja, včasih, ko sem delal pizdarije. Zdej jih več ne … tolk.”

“Ja, zdaj jih dela tvoj kolega.”

Jaz se še enkrat opravičim za prekršek, Buč vmes pribije:

“Perica, jaz sem mislu, da sta onadva tvoja fana in da hočta avtogram! Majke mi!”

Odločita se, da “ostane na opozorilu”, midva namesto Konkurence skočiva v Ajdo in jima na poti nazaj prineseva pijačo. Sprva nočeta sprejet, midva “komika” ju začneva z vso resnostjo prepričevat, da ni z najine strani, temveč kolegi Albanci častijo, glih danes imajo nek “policijski happy hour” … in končno sprejmeta.

In se razidemo. Kot ljudje.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija, Slovenija | Ni komentarjev

O nastopu na črnem večeru letošnjega Panča

26.08.2014

V naslednjih vrsticah bom podrobno pojasnil svoj letošnji nastop na festivalu Panč, zlasti zaključni del, ki je (pričakovano) bil za mnoge sporen. Prejel sem namreč tudi nekaj zasebnih sporočil, ki izražajo neodobravanje.

Ne gre za »padalce«, za ljudi, ki so me na Panču letos videli prvič ali drugič in me bodo zaradi tega čez pol leta v vrsti za kruh gledali postrani, jaz pa se bom spraševal kaj za vraga sem jim storil. Če bi mi pisal kdo izmed teh, se mi ne bi ljubilo sestavljati obširnega odgovora, kvečjemu: »Hvala za feedback in srečno!« ter spodaj prgišče edukativnih povezav do Wikipedije. Gre za ljudi, ki me spremljajo dlje in rdeča nit sporočil je: »Sem dolgoletni fan, drugače si super, ampak tisto na koncu …«

Torej, nastop sem odprl z osebno zgodbo o nonotu, ki je bil mežnar/alkoholik, o otroških igricah v pravoslavni cerkvi in pripetljajih na pokopališču. Ta zgodba se je prelila v nekaj misli o smrti in pogrebih. Nato sem nadaljeval z vmesno igrico »Katerega raka bi najraje imeli?«, kjer sem upal (in doživel), da bo publika dovolj odbita, da se skupno režimo krutosti življenja v brk. Sledil je večkrat preverjeni bit o nekrofiliji (vse ostalo do tu je bilo izvedeno le nekajkrat ali nikoli prej) in za zaključek – Aristokrati, s katerimi sem udaril brez razlage konteksta, misleč: kdor pozna, naj uživa, kdor ne, naj se drži za glavo. To je, mimogrede, ob vmesni igrici bil edini kos besedila, ki je zarezal v tabuje in zares testiral poslušalca. Fore o pokojnem nonotu letijo večinoma na njegov račun in so zelo sprejemljive, bit o nekrofiliji pa je lažna kontroverznost. Nekrofilija je tako oddaljen pojem, da brez težav funkcionira povsod. Absolutni mainstream.

Že predhodno mi je bilo jasno, da bodo Aristokrati odrski samomor. Ravno zato sem jih dal na konec. Zanimivo je bilo opazovati, kako se odziv skozi to točko zmanjšuje in moj nastop posledično razkraja. Z vidika uspešnosti, seveda. Kakovost izvedbe mi je tokrat uspelo obdržati v precejšnji meri, predvsem zahvaljujoč dotedanji povratni energiji. Hecna je ta meja okusnega, sprejemljivega. Fora iz igrice; “Tisti, ki že ima raka, naj ne dviguje roke, da hoče še enega!”, je povzročila ogromen smeh, čeprav je šla na račun hudo trpečih v resničnem življenju, po drugi strani pa so vulgarnosti in fore na incest namišljene, fiktivne družine za mnoge bile nesprejemljive, neokusne.

Za kaj gre pri Aristokratih? To je zgodbica, ki si jo komiki pripovedujejo med seboj že približno 80 let (nastala je med svetovnima vojnama). Okvir zgodbe je vedno isti (prikupna družinica pride k agentu za talente in izvede točko polno obscenosti), naloga komika pa je, da znotraj tega okvirja na čim kreativnejši način opiše dogajanje ter medtem poruši vse možne tabuje in prepovedi. Da komik Aristokrate naredi svoje. Da poslušalca šokira in mu njegovo »mejo dobrega okusa« zarine globoko v anus.

Predpogoj za smešnost te zgodbice je, da absolutno odvržeš vlogo tistega, ki sodi, kaj »se spodobi« in kaj ne. V nasprotnem primeru preprosto nisi kvalificiran za oceno smešnosti. Prav tako vsak, ki ne ve kaj vse sploh črni humor zajema, ni kvalificiran za njegovo ocenjevanje. Na prošnjo novinarja Zdenka Matoza smo nedeljski nastopajoči pred kratkim za Delo podali svojo definicijo črnega humorja. Moja je zelo skladna z »uradno« in se glasi:

Meje črnega humorja niso jasno zarisane. V ožjem pomenu je to humor, ki se nanaša na smrt, bolezen in trpljenje, je navadno kontroverzen in polemičen. V širšem pomenu pa zajema vse sorodne, v družbeno sprejemljivem humorju nezaželene tematike (pedofilija, incest, nasilje, umor, iznakaženje, kriminal itd.). Odpira prosto pot mračnemu; cinizmu, sarkazmu, satiri, pa tudi vulgarnosti, obscenosti in groteski. Ne zmeni se za prepovedi in razkriva, da je »meja dobrega okusa« subjektivna kategorija, ki v absolutnem ne obstaja.

Subjektivno, torej. Subjektivno. Zato je pri komentiranju nečesa podobno spolzkega vedno priporočljivo vmes stisniti »po mojem mnenju«, ali »meni«. »Po mojem mnenju ni bilo smešno. Meni se je zdelo neokusno.« Poleg tega, da tako navzven ne izpadeš absolutni sodnik vsega stvarstva, tudi samega sebe opomniš, da je to zgolj tvoje mnenje, močno pogojeno z družbenimi tabuji, in da mogoče neki drugi obiskovalec istočasno piše, da je bilo »za umret smešno, vrhunsko, fantastično, ravno prav«.

V takih primerih gre za boj – kako močni so zadržki in kako močne so šale. Toda če so zadržki premočni, šale nimajo šans, ne glede na kvaliteto. Z obrtniškega vidika pa je zagovarjati kakovost humornih zasukov in kreativnih podob za komika zelo lahka naloga, gre za preprosto matematiko. Preprosto je, a zaradi neizogibne subjektivnosti ocenjevanja humorja tudi nesmiselno.

Za konec še nekaj besed o cilju in motivih.

Na prvem mestu sem še vedno imel namen zabavati tako sebe kot publiko, upoštevajoč zaključni strel v koleno. Eden izmed osebnih motivov je bil, da se spotoma ponorčujem iz politike komercialnih televizij, ki nam že več kot desetletje v usta tlačijo fekalno mešanico resničnostnih šovov, najsi gre za talente, kuhanje ali ekshibicioniste, ki poležavajo. Drek, drek, drek, drek. Mnogi so za čuda to poanto preslišali.

Glavni cilj ni bil testirati meje občinstva. Aristokrate si, kot rečeno, komiki že desetletja pripovedujejo med seboj. Z razlogom. Da je ta zgodba za nekega povprečnega obiskovalca, 44-letnega krajinskega arhitekta in njegovo uiber zrihtano ženo, ki jo je pripeljal na večer peterletovskega črnega humorja, nesprejemljiva, je jasno a priori. Sprejemljiva je le manjšim klubskim publikam (predhodno sem točko izvedel dvakrat v klubih v Ljubljani in Sežani, obakrat zelo uspešno). Torej, čeprav gre za zgodbo, ki definira tabuje in meje, večje potrebe po ugotavljanju mej ni bilo, saj je pri publiki na Panču zelo jasna.

Je pa bila potreba po pošiljanju informacije, da stand-up komedija ni servis.

Da ni zgolj storitvena dejavnost po meri plačnika, kot se je pri nas uveljavilo mnenje po dobrem desetletju razvoja scene. In črni večer se mi je zdel kot zelo umesten trenutek.

Vi plačate, mi nasmejimo. Že res, a ne vedno brezpogojno. Od samega začetka izvajam tudi nastope za zaključene družbe (zabave podjetij, poroke, rojstni dnevi ipd.) in brez težav upoštevam želje »brez religije«, »brez politike«, »brez kakršnihkoli težkih tem«. »Čim več na to tematiko, čim manj na tisto.« Včasih stisnem zobe in naredim obvoz tudi okoli kakšne trivialnejše teme, kjer imam (pre)močna stališča. Vse iz spoštovanja do publike in naročnika, h katerima sem prišel kot gost. Toda ko publika pride na mojo predstavo ali na nevtralen teren, kot je festival Panč, potem je dogovor: Vi plačate, jaz nasmejim, ampak pod mojimi pogoji. Ker prav tukaj namreč po moji oceni poteka ločnica – ali je stand-up zgolj prazno zabavljaštvo ali pa tudi umetnost.

Če je stand-up vendarle nekaj več kot plačana vožnja v lunaparku (in bi res rad videl, da bi pri nas bila), potem tu ni mesta ne cenzuri, ne »glasbenim željam«, ne upogibanju kakršnemu koli pričakovanju. Ker ta pot ne vodi v smeri Lennyja, Carlina, Pryorja, Hicksa. Ta pot vodi v usodo reveža na tem posnetku.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Kritikaka, Slovenija, Stand-up comedy, Vse | 1 komentar

Comedians In Cars Getting Coffee

17.02.2014

In case you are wondering why I’m writing this one in English, it’s mainly because I feel like it.

Seinfelds’ web series ’somewhat’ descriptively entitled Comedians In Cars Getting Coffee is in its third season. To an occasional by-passing viewer it comes across as a pointless show in which Jerry drives his showbiz buddies and colleagues around and they talk and then - nothing happens. Another show about nothing. And that people who do watch it on a regular basis do so primarily to see famous comedians chat. But it’s not. It’s really not.


It’s a gem. It is a very nicely moulded, laid-back concept that allows certain things to emerge that otherwise, in a plot driven, character engaging, situation developing, action demanding scenario wouldn’t. Nor it would in a standard interview. This hangout concept allows comedians to present themselves in an unburdened way. And no one seems as unburdened as Jerry himself who in one episode says that he’s fine with doing nothing and that he’s doing this because he had to do ’something’.

Throughout the years I’ve studied his work, but I also studied him as a person caught up in a comedians’ career. And before this show I thought I’ve gotten to know him thanks to the interviews and above all thanks to two documentaries: the one about how the Seinfeld sitcom was created and the Comedian, the documentary witnessing his comeback to stand-up after a decade of absence. The new start from scratch.

But this project revealed a side of him that was not that perceivable in those previous instances. The fact that, career wise, he is the epitome of easy-going. Maybe that is the key to his success. In a business where everyone else is jumping on one leg juggling five operating chainsaws at the same time trying to get some attention, he’s a guy who simply let success happen to him. Worked constantly, stayed on course and when the door eventually opened – elegantly walked in. Meanwhile noticing the fancy vault, the massive black painted iron door handle and thinking about a potential bit about it.


And Comedians In Cars Getting Coffee is similar in a way. It lets things happen. If the car brakes, they don’t cut it out. If it brakes several times, it all stays in along with Jerry’s frustration and Gad Elmalehs’ consecutive discomfort. You can sense that pulling the thoughts out of Todd Barrys’ head is like pulling teeth in the 5th century because that’s who Todd Barry is – an awkward guy. Doing awkward comedy. Then again, we get to see Leno, a guy forever marked as the one who stole his friends’ job, presented as a thoughtful mentor. And Howard Stern as a nervous wreck. Some of the guests perform more, some less, but with or without the apparent attempts to entertain the viewer there is always a feeling of intimacy and sincerity in the conversation despite the filming crew running around them or random pedestrians doing their own ‘filming’.


The dialogues are filled with showbiz particles, priceless glitters, things like »don’t ever get too big to not use your friends« or »that’s a panel story, nothing better than a bit, a bit is a bar of gold«. These I cherish the most.

The car part seems unnecessary, but aside the fact that it represents Jerry, nice shots of automobile aesthetics offer a cosy feeling of familiarity and expectation each time the video begins. The numerous shots of bubbling coffee being poured and stirred – some of those I could live without.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Stand-up comedy, Velikani stand-up komedije | 6 komentarjev

2013

29.12.2013

Povzetek leta. Tega že nekaj let nisem počel, pa dajmo tokrat.

Prva, glavna in največja novost je seveda ta, da sem postal oče. Tata, ata, ati, oči, foter. Ne vem kaj bom na koncu, ker še vedno ne govori. Star je točno pol leta. Dam mu še dva meseca počitka, potem sledi prvi basket trening. To, da tudi takrat najbrž še ne bo shodil, ni noben izgovor.

Lepotan. Na mamu. Poroko sva s Claudi prestavila prav zaradi možiclja na sliki. Se poročiva enkrat poleti. Če utegneva.

Na rit me je vrglo. Njo tudi, a ona je roko na srce vsaj vajena dela in tempa. Če pa si “svobodnjak”, “kreativec”, ki pogosto potrebuje samoto in čas v leru za bluzenje kot predfazo ustvarjanja, you have another thing coming. Vedel sem, da bo težko, vedel sem, da me bodo že pregovorna raztresenost, slaba porazdelitev časa in nesposobnost večopravilnosti v prvih letih starševstva drago stali, a nisem vedel, da bo TAKO težko. Čarobni dnevi polni miline in Življenja  … Pa za skočit skozi okno s tretjega štuka obenem.

Letos se mi je prvič zgodilo, da me je utrujenost na odru močno omejevala. To ni povezano zgolj z otrokom, ampak tudi z dejstvom, da sem v sodelovanju s Tinom in kasneje s Sititeatrom s polnimi jadri zajadral v celovečerne solo nastope. Do letos sem jih imel kakšnih 7-8, letos pa okrog 25. S predstavo Rojen v Jugi, ki se je iz tržno neambicioznega projekta video dokumentacije dosedanjega dela spremenila v zelo uspešno turnejo, sem dodobra poizkusil kaj pomeni celovečerni stand-up format. Sprva je šov trajal 1h20, toda z vsako novo ponovitvijo sem nekaj starega izločil in nekaj novega dodal.

Dodal sem očitno precej več, ker v zadnjih izvedbah sem nemalokrat nastop končal pri 1h45 ali 1h50. In tako se mi je septembra na predstavi v Kranju po zelo napornem dnevu, ki je sledil neprespani noči, že  po nekaj minutah nastopa publika kar zamajala. Morda je na počutje vplivalo tudi to, da sem tik pred izhodom na oder (med pompozno najavo, pravzaprav) v temi telebnil na tla kolikor sem dolg in širok. Šov mi je vseeno uspelo izpeljati v celoti in sicer tako, da sem vmes v kao menefregistični frajerski pozi, naslonjen na stojalo mikrofona dvakrat po 10 min v resnici počival in nabiral moči za nadaljevanje.

Še vedno mislim, da je optimalno trajanje za celovečerni stand-up med 1.15 in 1.30. Če gre za one man show, še manj. Razlog zakaj sem jaz včasih upravičeno, včasih res po nepotrebnem podaljševal nastop je ta, da sem se dokazoval samemu sebi. Hotel sem preveriti koliko lahko držim pozornost publike v idealnih pogojih. Večkrat sem slišal hvalnice raznim komikom, ki držijo pozornost publike uro in pol, dve in pol, pa sem hotel preveriti kako zahtevno je to v resnici. Ni blazno zahtevno. Nič težje ni kot sestaviti in izpeljati udarni polurni set brez “premorov”. Le štofa moraš imeti dovolj.

Uspelo mi je izpeljati projekt Stari, umrl sem! Okrogla miza komikov pred živo publiko na Festivalu Lent. Publiko, ki je v resnici prišla na stand-up oz. na smeh in ne na debatni večer. Nekaj jih je pravzaprav prišlo na Vida Valiča, ki je pomotoma bil najavljen kot eden izmed gostov. Ko so slišali, da ga ne bo, se jih je kakšnih 20 obrnilo in odšlo, jamrajoč, da so prišli predvsem zaradi njega, da ga vidijo v živo. “Onega s televizije”. Ker je namen večera bil predstavitev resnične, zaodrske plati komikov in žanra, sem izjemno vesel, da so te amebe zapustile prizorišče. Opažam, da vedno bolj preziram potrošniško, pasivno publiko, ki medijem po ovčje absolutno prepušča vlogo električnega pastirja.”Narod je vstal!” Narod je tup. Posameznika cenit. Jebeš narod.

Kakorkoli, večer je bil velik uspeh, kamere so ga super zajele, mislim, da bom v sledečih mesecih končno imel dovolj časa, da se posvetim montaži. Novembra in decembra sem zaslužil dovolj, da se bom lahko brez slabe vesti posvetil temu nedonosnemu projektu.

Stand-up je končno prispel na TV! V resnici je že  bil, na mariborskem RTS-u. Vseeno pa je Tinova oddaja Planet stand-up nedvomen korak naprej v tej smeri. Tin, v sodelovanju z Venom Jemeršičem, se je potrudil in ponudil res raznoliko ponudbo komikov. Vsi smo seveda šli ven z najbolj mainstreamovskimi vsebinami. No, moj bit Pismo je manjši odklon, ni ravno mainstream bomba, je bolj za ljubitelje izpiljenosti. In temu primeren je bil odziv splošne publike. Disko je pričakovano bil zelo dobro sprejet, Pismo je, pričakovano, popušilo. Govorim seveda o generalnem sprejemu pri publiki pred zasloni. Ko gre za TV stand-up, je publika v studiju zelo nepomembna. To so me izučili že Heroji.

Z Jernejevo izdatno pomočjo pri pisanju in z Blaževo ponujeno roko sem posnel 20 kratkih oddaj Bonton šnelkurs. Zabeležil sem 84 nastopov, med katerimi je bilo res veliko zelo uspešnih. Neuspešnih malo (ob zaključku leta sem zabeležil 4 od cca 30), katastrofalnih pa praktično ni bilo. V čast mi je bilo nastopiti za košarkarsko reprezentanco, navdušen sem bil, da nam je v sodelovanju s Komedijo pod zvezdami uspelo napolniti veliko dvorano hotela Union.  Najboljši nastop leta pa je bil prav pred kratkim, ko sem v Sititetaatru zabaval kolektiv Zdravstvene šole Ljubljana. Odlična publika, perfektna predstava. Skoraj dve uri smeha do stropa.

S Claudi sva februarja obiskala Sarajevo. Zanjo je to bil prvi obisk, zame drugi. Prvega se ne spomnim, star sem bil 4 leta. Za popestritev stand-upa s sorodnimi stvarmi sem marca prvič tekmoval na Proznih mnogobojih. Prijavil sem zgodbo Ajmo u ribu in v finalu osvojil 2. mesto. Zasluženo je zmagal Zoran Knežević, možakar je velemojster kratkih zgodb.

Leto 2013 je minilo tudi v znamenju Vid in Pero šova, za katerega skupaj s Cecotom in Alijo že dve sezoni pišem fore za uvodni stand-up. Druga ekipa sta Stare in Bohn. Skeče so po novem prepustili za to specializiranima ekipama, ki ju sestavljata Dule in Mirza ter Gašper in Vasko. Delo je fajn, delamo po naročilu za ciljno publiko, brez čustvene naveze na humorni material, ki je večkratno zdrobljen in nanovo sestavljen tako, da ustreza gospodinjam in otročajem, ki oblikujejo ratinge.

On the down side, zaključil sem s projekcijami filma Leto, ker se je izkazalo, da ljudi podobni fimski večeri preprosto ne zanimajo. Kljub temu, da sem ga predvajal skoraj izključno v placih, kjer stand-up živi. Res škoda, ker sem vložil srce in dušo v ta film. In zares ogromno dela. Tretjega junija sem si na prvem poletnem basketu zlomil roko, par tednov pred Tristanovim rojstvom. Še zdaj ni 100%, kljub mojim vajam in nekoliko prepozni fizioterapiji. Dobro je, moglo je biti i mnogo gore.

Veliko sreče in zdravja v prihajajočem letu vam želim.

Perica

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Slovenija, Stand-up comedy, Vse | 4 komentarjev

Stari, umrl sem!- update

5.11.2013

Tooooorej, prejšnji teden mi je Slavc končno dostavil posnetke. Pregledal sem vseh pet kamer (šesta je bila Tinova, bojda neuporabni posnetki, predaleč postavljena ), posnetki iz dveh so fuč, iz tretje sprejemljivi, iz četrte in pete pa zelo fini. Grejt sekses!

Tukaj je za pokušino štiriminutni posnetek frontalne kamere, ki je lovila total.

YouTube slika preogleda

Kar me najbolj veseli, je dejstvo, da je prav ta peta, med folk umeščena kamera, odlično ujela atmosfero (zvok smo sicer posneli posebej, ampak slabo), to pa je ključnega pomena za posnetke stand-upa in sorodnih odrskih dogodkov, kjer je reakcija publike zelo pomemben element.

Pojma nimam, kdaj bom uspel to zmontirati, do konca leta nimam časa niti začeti, po novem letu pa bomo videli. Mogoče najamem Murča za grobo montažo, pa potem še jaz pogliham finese, skrajšam izdelek na prebavljivo minutažo. Vsekakor pa sem zelo vesel, da je na izbiro dovolj kvalitetnih posnetkov in da bomo na koncu vseeno imeli lepo dokumentiran dogodek.

Dodano po dokončanju

Tu je!

YouTube slika preogleda


  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija, Slovenija, Stand-up comedy, Video, Vse | Ni komentarjev

Apparatus: Tin Vodopivec zvani Mingo

7.10.2013

Ok … Tina pogosto buzeriram zaradi šalabajzerstva oz. površnosti, ki je posledica dejstva, da dečko vedno fura 100 projektov hkrati, namesto da bi se bolj posvetil manjšemu številu in jih temeljiteje izpeljal. To počnem, čeprav vem, da gre za vsiljevanje lastnega načina dela nekomu, ki uspešno jadra s svojim.

Ampak tole … tole je najverjetneje najboljši intervju na temo stand-upa in komedije na tv pri nas. Apparatus presents Tin

Tin Vodopivec pozitivno presenečen nad falusno obliko in obsegom mikrofona

Hvala Anže, ker nam omogočaš, da se pokažemo v pravi luči. V dobri uri Anžetovega pogovora s Tinom poslušalec ne more preslišati dejstva, da je Tin povsem posvečen svojemu poklicu, da se ga loteva premišljeno, teoretsko poglobljeno, z veliko delovne etike in predvsem drzno. Marsikdo je prispeval svoj delež k razvoju stand-upa pri nas, a kar se mene tiče, Tinu gredo absolutno največje zasluge.

Zato mu tisti, ki ga spremljamo vrsto let, privoščimo tudi medijsko priznanje, ki ga bo mogoče končno dobil s projektom Planet Standup.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Komedija, Mediji, Slovenija, Stand-up comedy | Ni komentarjev

Preboj domače stand-up komedije na TV

23.09.2013

Tisti, ki me poznajo, vedo, da pod domačo štejem vse kar je v mejah Juge. Ne morem iz svoje kože.

Torej, bolj kot ne po naključju bo to jesen domača stand-up komedija končno prispela na tv v kar treh nekdanjih polbratskih republikah – v Sloveniji, Bosni in Hecegovini in na Hrvaškem – hkrati. Bil je že čas …

Na hrvaškem programu RTL2 se bodo predvajali posnetki nastopov ekipe iz zagrebškega Studija Smijeha, v Sloveniji bo Planet TV to sredo začel s predvajanjem oddaje Planet Stand-up s Tinom Vodopivcem, na bosansko-hercegovški TV1 (gre za novo komercialno televizijo, ki obstaja šele 3 leta), pa se bodo predvajali nastopi z dvojnega DVD-ja Komedija s nogu, en je posnet v Zagrebu, drugi v Skopju.


Koncept oddaje Planet Standup je preprost in zelo podoben formatu Premium Blend tv hiše Comedy Central. Tin vsako oddajo gosti tri komike, z izjemo prve, kjer ob njem nastopiva le Marina Orsag in jaz. Oddaja je bila ponujena tudi večjim TV hišam, a so sodelovanje odklonili. Planet TV pa je na široko odprl vrata podobnim projektom in iskreno upam, da bo pogum Igorja Gajiča in ekipe poplačan z ratingi.

Še video napovednik.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Mediji, Slovenija, Stand-up comedy, Vse | Ni komentarjev

Gostovanje na Anžetovem Apparatusu

22.08.2013

Anže Tomić je dečko, ki ljubiteljsko fura tri tematske podcaste. Apparatus, Glave in po novem še Pivotiranje. Beseda ljubitelj ali amater pogosto zavede. Gre za novinarja revije Monitor, bivšega RŠovca, vidno podkovanega tako na tehničnem področju kot na področju splošne razgledanosti. Precejšnje olajšanje je, ko tistemu, ki te intervjuva, ne rabiš razlagati kdo je Johnny Carson in kaj je komični set. Basket je bil le še dodatna skupna frekvenca.

Gostoval je pravzaprav on pri meni, slabo uro dolg pogovor smo posneli v moji dnevni sobi. Med svojim klasičnim jecljavim, besede požirajočim, zbeganim, Woody Allen meets Zoran Jankovič govorom sem uspel povedati nekaj stvari, ki jih nisem nikoli prej predvsem zato, ker zelo redko najdeš tako dobrega sogovornika na temo stand-upa, ki ni tudi sam komik.

Link na pogovor.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Komedija, Mediji, Stand-up comedy | 1 komentar

Stari, umrl sem! – the sequel

6.07.2013

Takole je bilo videti na Lentu:

Ne vem kdaj bom (med nastopi in menjavo plenic) utegnil zmontirati posnetke, ampak upam, da mi uspe do konca poletja. Razmišljam tudi o studijski varianti tega projekta z nekoliko spremenjeno, po možnosti all-slovensko zasedbo.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Komedija, Stand-up comedy | Ni komentarjev

Stari, umrl sem! ali Talking funny po jugoslovansko

17.06.2013

Ljubitelji stand-up komedije, zlasti oboževalci in sledilci komikov vpletenih v projekt Talking Funny (Gervais, Seinfeld, Rock in Louis CK), so si ta predlanski video izdelek  povečini že ogledali.

Gre za preprost koncept: štrije komiki se pred kamerami pogovarjajo o komediji. Če se prav spomnim, je Gervais (vodja projekta) v nekem intervjuju povedal, da so posneli 4 ure pogovora in ga v montaži zreducirali na 50 minutni izdelek.

YouTube slika preogleda

Stari, umrl sem! je v svojem bistvu in namenu enak projektu Talking funny in podobnim pogovornim šovom. Komunikacija med stand-up komiki, kakršna navadno poteka v zaodrju, v avtu, v baru. Naslov je dvopomenski, sugerira tako pretirano oceno smešnosti nečesa, kot pretirano oceno lastnega neuspeha na odru, ki jo komik v navalu samopomilovalnosti pogosto nameni sotrpinu.

Razlika je predvsem v tem, da bo snemanje potekalo pred živo publiko (30. junija na stand-up odru festivala Lent) in da bo pogovor potekal med 5 komiki. Vsebinsko se bo prav tako nekoliko razlikoval, te razlike so nujne in izhajajo iz dejstva, da je vpletena živa publika. Živa publika, ki bo, če bomo komiki zahajali pregloboko v le nam zanimive strokovne debate, kaj hitro postala odhajajoča živa publika. Zato bo delež anekdot večji in delež kako-nastaviti-setup-da-ni-hack-in-podcenjevalen-pa-da-je-vseeno-dovolj-jasen manjši.

Zadevo bom povezoval jaz, na odru se bodo pojavili še Peđa Bajović, Srđan Jovanović, Domagoj Pintarić in Tin Vodopivec, vse skupaj pa je omogočil Slavko Škvorc, producent odra Vetrinjski dvor. Šov bo posnet s tremi kamerami in bo na netu predvidoma jeseni. Vabljeni k ogledu.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Slovenija, Stand-up comedy, Video | 2 komentarjev

Another Metelkova story

8.05.2013

Včeraj po nastopu povečini komiki stojimo v krogu pred Gromko in razvijamo milijonto debato o stand-upu. Nepovabljen se nam pridruži starejši možakar nižje rasti, črnih las in utrujenega videza. Klošar, kot se sam kasneje opiše. Precej opit.

“Jaz zbiram za pivo, če ‘mate kaj … drobiža … ‘mam tu že en evro … rabim še neki.”

Fantje prispevajo toliko, da možak nabere približno 3 evre.

“Hvala, res … Evo, če hočete, vam v zahvalo zaigram eno na orgl’ce!”

“Ne, ni treba … Smo ravno sredi ene debate … ampak hvala, drugič!”

“Ok, drugič, velja … moram it videt kakšna je situacija z alkoholom!”, reče in ne odide nikamor.

Čeprav bi radi nadaljevali prekinjeno debato, ga nihče ne odganja, ker je zanimiv in vse prej kot agresiven. Nekaj časa stojimo v tišini, se občasno smehljamo. Vmes nam malo zapoje, le par uvodnih besed neke pesmi, potem pa se vsakič ustavi puščajoč vtis, da je petje trenutno zanj preprosto pretežka naloga.

“Mah, res sem klošar … tukaj vas neki gnjavim in žicam za pivo … eh … Ampak če sem že tu, ‘ma kdo kakšen čik?”

Vsi se nasmejimo, Vasko mu da čik.

“Ej, hvala …”

Si prižge, potegne dim in otožno izusti:

“Eeeeh, ko bi jaz vedu kje sem zgubu moje orgl’ce!”

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija, Slovenija | Ni komentarjev

Izzard v Ljubljani

27.03.2013

Nisem vedel, da bo Eddie dal možnost Tinu za ogrevanje, zato sem bil toliko bolj navdušen v trenutku, ko ga je on osebno napovedal. Tin je odličen komik in tudi drugače fejst dečko, ki se je zelo namatral, da bi omogočil gostovanje tega velikana v Ljubljani, zato si je to čast več kot prislužil. V nadaljevanju je Tin na željo organizatorjev ogreval tudi v Zagrebu, kar je v nekaterih  majhnih dušah  vzbudilo ljubosumje, ki se je pretočilo v nevoščljive maile. How low can you go?

Eddijev nastop v Gallusovi dvorani je bil precej po pričakovanjih. A čeprav sem vedel, da on šov ustvarja skozi turnejo, sem vseeno bil rahlo razočaran nad nedovršenostjo predstave. Če kupiš karto za kaj takega, si želiš videti v živo tisto, kar bo šele čez kakšno leto na voljo na posnetkih. Želiš si, da te komik ne pusti dihati, da ni prostega teka. To žal ni možno pri Eddiju, ker njegova predstava šele proti koncu turneje dobi pravo podobo. Medtem pa eksperimentira, raziskuje, razvija.

Seveda je vmes imel kar nekaj genialnih misli in miselnih preskokov in seveda je užitek sploh biti v njegovi bližini, ampak … občutek je bil, da smo na veliki vaji, na predpredpremieri.

Podobno je na tukajšnjih koncertih velikih glasbenih zvezd. Pridejo, (korektno) oddelajo koncert in gredo naprej. Njihov cilj ni najboljša predstava vseh časov, cilj je razmeroma uspešen nastop, ker jih že jutri čaka nov, 1000 km stran. Že medtem, ko ljudje zapuščajo dvorano, se opremo pakira v kamione.

Kar se publike tiče, je bilo razvidno, da povečini gre za fane. Vsaka njegova referenca na stari material, je imela večji odziv kot polovica for v nadaljevanju. Poleg znanih obrazov iz estrade, tviterašev in več kot polovice slovenske stand-up scene, je v publiki bilo tudi nekaj tujcev in anglofilov, ki prihajajo zgolj na predstave gostov iz Anglije. Anglofili ni pretiran izraz, gre za ljudi, ki do angleških komikov imajo pretirano afiniteto, ki jo po drugi strani balansirajo tako, da neusmiljeno pljuvajo domače. Imel sem srečo, da je en tak sedel za mano in svoji kolegici razlagal kako so/smo slovenski komiki bedni in vulgarni ravno medtem, ko je Eddie v enem stavku kar dvakrat uporabil fuck. To emphasize, of course.

Kljub preziru, ki ga imam do takih osebkov, nisem reagiral. Le-ti seveda niso zgolj slovenski pojav, najdejo se povsod, tudi v Zagrebu in Osijeku. Na Hrvaškem jih največ privablja ravno projekt “London calling”, ki je med drugim k nam pripeljal tudi Izzarda.

Najbolj pristen in spontan trenutek med predstavo se je zgodil, ko je Eddie vprašal ali so na njegovem DVD-ju tudi slovenski podnapisi.

Stari, na Balkanu si. Procent ljudi, ki je kupil tvoj DVD, je enak procentu ljudi, ki si pišejo dejanske potne stroške.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Kritikaka, Stand-up comedy, Velikani stand-up komedije | 9 komentarjev

Sever, Sever

15.01.2013

Februar 1994. Srednja kovinarska, tretji letnik, program avtomehanik. Miren trenutek med poukom. Profesorica slovenščine pregleduje redovalnico. Ustavi se pri imenu SEVER, Matjaž.

“Seeeeeever, Sever!”, reče odmahujoč z glavo in začne naštevati:

“Slovenščina – ena! Matematika – dve enki! Družboslovje – enka.
Italijanščina – nekakšna bleda, socialna dvojka. Tehnično risanje – tri enke! In zadnja je celo s podstavkom!”

Dvigne razočaran in očitajoč pogled z redovalnice in ga usmeri proti njemu.

Sever, ki je v razredu bil priznan jebiveter in “strelac”, kar je obalni ekvivalent “tistga, k prbija”, s svojima dvema metroma višine in nasmehom na ustnicah sedi v like-a-boss pozi. Noge razširjene, ena roka na kolenu, druga pa iztegnjena čez mizo.

“Eeee, veste kaj pravijo, tršica. Na koncu se šteje mrtve!”

Profesorica nebrzdano prasne v smeh, ki se hitro razleže po razredu s tem, da se mi smejimo izključno temu kakšna jebivetrska legenda je ta Sever.

Tip je danes direktor.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija | 1 komentar

The original duckface

14.01.2013

Tako kot glasbenike pogosto sprašujejo katero muziko pa oni poslušajo, novinarji komike skoraj v vsakem intervjuju vprašajo: “Kaj pa vas nasmeje?”

V tem trenutku se navadno znajdem v nerodni situaciji, razmišljam ali naj omenim kakšne klasike kot so Monty Python ali Antonio Vivaldi in izpadem pameten, ali pa se resnično poskušam spomniti kaj me v resnici najbolj nasmeji in tako obtičim v dolgi in neprijetni tišini s končnim vtisom bednega intervjuvanca, ki ne zna odgovoriti niti na najbolj preprosto vprašanje.

Dober in resničen odgovor bi bil: mlajši jaz.

Ni je osebe, ki bi mi bila ljubša tarča posmeha kot tisti debil izpred borih petih let. Ali desetih. Ali pa ta samovšečni mulo izpred polovice življenja.

Koprski zaliv, leto 1995. Slikal … najbrž Nedžad.

  • Direkt z basket igrišča v centru
  • Krvavo rdeče najkice Flight, da se ve, da sem nekaj posebnega
  • Snežno bela Champions trenirka iz Trsta, da se ve, da nisem socialni primer, čeprav sem
  • Poza “živi zid” ni naključna, treba je izbacit prsa, da niso bili skleci zaman
  • Majica z odrezanimi rokavi, da ne motijo pri šutiranju, pa še bolj kul je
  • Iiin -  the original duckface! Leta 1995, mind you!

Frizure pa se sploh ne da komentirat. Očitno nek neuspel eksperiment.

Le-geeeeeenda.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Kritikaka | 1 komentar

Starejši zapisi »