PERICA

Kot napovedano, dve ekipi Komikaz (ena okrepljena s Sašom) sta opravili destant na štajerski nakupovalni središči.

V Celje smo Tešky, Rox in jaz prispeli ob 19h, uro pred napovednim pričetkom. Malček nas je skrbela glasna glasba v Tuš Planetu, pa tudi prehodnost vseh prostorov. Ko pa smo ugotovili, da je bilo kar nekaj reklame in da bomo nastopili na najboljši možni lokaciji v celotnem kompleksu, v Planet Baru, sem bil zelo srečen. Vse je bilo tako kot mora bit: oder, ozvočenje, spotlight. Ob pričetku šova so ugasnili večino luči nad publiko, natakarji pa so obzirno stregli pijačo sprehajajoč se daleč od odra.

Edino, kar je malček motilo popolno situacijo, je bila raztrešenost publike zaradi masivnosti stolov in miz. Pogled z odra je bil približno takšen, s tem da je celjski Planet Bar bil k sreči bolj zaprt, mize pa bolj zbite skupaj.

Začeli smo ob 20.05, vse mize so bile polne. Zmenili smo se za taganje (vsak napove naslednjega): jaz prvi, Rox drugi in Tešky kot zadnji.

Ob začetku je Tešky z veliko muko spravil publiko do tega, da se so se vstali in malo zamigali. Tukaj se je pokazal največji problem tega večera – generalno zelo zadržana publika.

Namreč, ko me je napovedal in sem začel z nekaj kratkimi, udarnimi forami, sem prejel soliden feedback. Takoj, ko sem o čem malo dalj časa razlagal, sem izgubil stik z njimi. Ne v smislu, da me niso poslušali (bili so zelo solidarni in korektni), ampak jasnega odobravanja ni bilo. Nastop sem peljal po programu, vmes nekje malo skakal, in izvedel vse razen točke o loteriji in vukojebinah.

Te točke nisem pozabil. Nisem je izvedel, ker je na odru že od samega začetka bilo rahlo neprijetno. Ljudje se namreč ne zavedajo, da če jasno in glasno ne odobravajo tistega, kar vidijo in poslušajo, komik ne ve, ali jim je všeč, ali pa se jim zdi totalen idiot.

Zato sem  na odru vseskozi imel delno neprijeten občutek. Po petnajstih minutah sem si rekel: “Ok, več kot toliko nima smisla”, se zahvalil in napovedal Roxa.

Saga se je nadaljevala: dve novi, đimikarovski frazeološki fori gresta v zrak, nato pa spljeaaaff! na tla. Rox začne s starim materialom in prejema zmeren smeh. Ob pogledu na publiko sem ugotovil, da se je 1o-15 ljudi, ki so moj nastop opazovali stoje pred barom, počasi odpravljalo na ogled filma. Ravnotako sem videl, da se večina sedečih smeje navznoter. Super.

Podobno je bilo tudi pri nastopu Teškyja – smejali so se, ampak prave atmosfere ni bilo. Škoda, da družba, ki je sedela ob mizi, ki se je nahajala skrajno desno od nastopajočega ni bila v sredini. Oni so sodelovali. Oni, pa fant pri najbližji mizi, katerega je Tešky vmes pohvalil:

“Evo, to je nekdo, ki razume stand-up! Kaj vam ostalim je župan prepovedal smejanje v javnih prostorih?”

Tešky je lepo zaključil z žebljarstvom Na gmajni in povabil na oder še naju dva.

Ocena: 4,5

Kako je šlo v Mariboru, pa je poročal Pižama:

“Onega dne smo Komikaze poskušali zrušiti fizikalno dogmo, da ne moreš biti naenkrat na dveh krajih, in nam je to uspelo. Skorajda. Kajti za dosego tega Einsteinu v brk smejočega cilja smo se morali razcepiti kot pregovorni atom (čeprav takega pregovora sploh ni).

V avtu, ki je brzel mimo Celja proti štajerski prestolnici, smo se gnetli spodaj podpisani Pižama, nekaj let mlajši gost Stare (Sašo) in nekaj let starejši Mladen (Pahovič). Ker smo se odločili, da si v Mariboru privežemo dušo, smo na kraj zločina prispeli dokaj zgodaj in presenetili mojstra, ki se je trudil s postavljanjem odra in lučk. Kojci nas je pobaral, kaj vse potrebujemo, in nam šel zelo na roko, da smo prostor uredili tako, da je bil čim bolj primeren za stand up.

Glavna težava je bila namreč, da smo mi nastopali v nekakšni ogromni niši, med odrom in publiko, posedeno za barskimi mizami, pa je bilo tam nekje meter in pol, dva metra prostora. Kljub temu, da je ta prehod ostro rezal med nas in poslušalce, so ga med samim nastopom uporabili le redki, ostali pa so uporabili daljšo pot v loku okoli miz. Pohvalno.

Ob osmih, ko se je imel naš nastop začeti, so bile mize že zapolnjene in za njimi je sedelo tam okoli štirideset do petdeset ljudi. Vmes so se nam za krajši čas pridružili še osebki, ki so čakali na začetek kino predstave, tako da smo v najgostejših trenutkih zabavali kakih osemdeset ali še več ljudi.

Za začetek sem publiko ogrel nato pa začel s prvim paketom šal. nekatere so zažgale tako kot morajo, kake druge malo manj, vseskozi pa sem imel nelagoden občutek, da je odziv majhen. Ko sem po prvi rundi sestopil z odra, me je Mladen potolažil, da so za ta občutek krivi glasni zvočniki, ki so bili postavljeni tik ob odru, in da je bil odziv večji, kakor sem ga slišal.

Sašo je tako nastopil pred primerno ogretim občinstvom, a se je zdelo, da se je nekaj zarotilo proti njemu. Mlačen odziv ga je toliko zbegal, da je naredil dve osnovni napaki v komunikaciji s poslušalci in se je žal lovil do konca nastopa. Material je bil sicer korekten in soliden, a na odru v drugi polovici ni bilo čutiti prave prezence in energije. Škoda, ker je dečko sposoben mnogo boljšega nastopa.

Za njim sem se na oder znova povzpel sam in jih skušal pridobiti na svojo stran s preverjenim materialom, kar mi je uspelo. Odziv je bil boljši kot ob prvem delu in ko sem zaključil z Ališičem, se je smejoči publiki predstavil Mladen.

S kombinacijo novejšega materiala o veselem decembru in starejšega o avtomobilih, je občinstvo vseskozi držal v dobri volji in glasnem smehu. Največji smeh je požela šala o Klitonu Bozgu. Jasno, če pa smo bili v Mariboru.
Sam sem od Mladena dobil v roke še bolj razgrete poslušalce, jim za konec serviral metalce in sledil je le še končni poklon.

Znova se mi je zgodilo to, kar se mi je pripetilo že v Novem Mestu in nato v Črnomlju, da sem v uvodnem delu, kadar napovedujem, rahlo preveč na izi in mi manjka tisti dodatni košček, ki ga dodam šele kasneje, da je nastop res pravi.

Ocena: 6“