PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Ajmo u ribu

22.06.2009

Tako smo govorili v Bosni.

- Ku’ ćeš ‘vako rano?

- U ribu.

28573620_20660e1f83.jpg?v=0

U ribu je seveda bilo povedano skupaj. Tako kot nekdo, ki je iz Splita, reče, da je “isplita”. Odgovor “Idem pecat ribu.” je tudi obstajal, a bi, če bi takratna tamkajšnja komunikacija bila izrazljiva na googlu, imel mnogo manj zadetkov. Poenostavljenje besed in stavkov je zelo značilno za Bosno. Pred leti sem nekje zasledil, da je Bosna bojda edina država, kjer so muslimanska imena skrajšana. Da je le v Bosni Muhamed Mujo, Husein Huso, Ibrahim Ibro.

Pecanje je bila moja prva pomembnejša okupacija. Trajala je približno do dneva, ko je Gigo zgradil igrišče za basket na koncu naše ulice. Igrišče, ki je zamenjalo naše prejšnje – prostor pod stopnicami Acovega doma. Bočna stran sedme stopnice je bila na tla pravokotni, neprepustni betonski koš. Na novem igrišču pa smo  imeli tapravega. In smo veselo spravljali Tigar žogo vanj vse dokler niso prišli starejši. Gigo, Robert, Alija, Picko… Picko je bil talent, to smo vsi videli. Suh, grd ko sto mater, ampak talent. In ko so starejši stopili na igrišče, ni bilo trte-mrte. Odstranil si se brez besed. Ampak o basketu kdaj drugič.

Tam nekje do 10. leta starosti sem torej najraje ribaril. S trnkom me je seznanil djed. Dedek ne morem napisati, ker je preveč umetno. Pa tudi nono mi ne sede v tem primeru. Djed. Djed Pero. Bogve kolikokrat sva skupaj ribarila, ampak dveh z njim povezanih dogodkov ob reki Ukrini se zelo dobro spomnim.

Prvega sem večkrat opisal sedanjim prijateljem. Med razmišljanjem o tem, na prvi pogled nič kaj posebnem dogodku, sem se prvič vprašal, koliko sarkazma sem pobral ravno od njega. Bila sva torej na poti “v ribo.” Ob prašni cesti, ki pelje v Kalenderovce vzporedno z Ukrino, a nasprotno od njenega toka, je na neoznačeni avtobusni postaji čakal starejši mož. Znanec mojega djeda. V določenem obdobju pred mojim rojstvom mogoče celo prijatelj.

“Ooo, Pero! Kuda vas dvojica?”, ga je znanec ogovoril, ko sva se mu povsem približala.

Bila sva popolnoma opremljena za ribarjenje. Škornji, kantice z vabo, rezervni trnki in svinec, ribiški klobuki, vsak z dvema ribiškima palicama v rokah. Djed si je vzel čas. Namenil mu je odmerjen, neafektiran pogled in izustil:

“Kosit travu.”

Le to je rekel in odkorakal. Jaz sem še nekaj sekund gledal rahlo začudenega moža in potem se zapodil za djedom. Ni ga bilo težko ujeti. Bil je znan po ultrapočasni hoji.

Drugega ribiškega dogodka v njegovi družbi se spominjam kot najbolj nadrealnega dogodka v mojem življenju. Hodila sva po bregu, znova v naspotni smeri toka Ukrine, po območju, ki se mu je reklo, in  se mu najbrž še vedno reče, Zlatni pijesak. Vsakih sto metrov reke je imelo svoje ime: Pojilište, Klada, Brzaci, Mrenilište, Patkovača in potem Zlatni pijesak. Čeprav opaznih količin kakršnegakoli peska tam nikoli nisem videl.

Iskala sva baer. V slovenščini bajar/bajer pomeni  kotanja z vodo, ribnik. V bosanskem ribiškem žargonu je to pomenilo dober, ravno prav vzvišen plac za ribarjenje. Zagledal sem baer, ki sicer ni bil eden tistih idealnih, ki so že na videz ribiških rok delo, ampak je bil kar v redu.

“Ajmo ovdje!”, sem navdušeno predlagal, “Ovaj je dobar.”

Djed se je nasmehnil: “Ne, ne, idemo dalje.”

“Zašto ne?”, sem z otroško direktnostjo zahteval argumente.

On se je še enkrat nasmehnil: “Pa dobro, ajde.”

Voda je bila zelo bistra in na tem mestu globoka kak meter in pol. Kristalno jasno se je videl svetlorjav, napol strjen mulj na dnu reke. Videl sem ribo, ko se je ujela na moj trnek. Nekaj manjšega je bilo, ne spomnim se točno.

Ker je ni bilo težko obvladati, sem jo počasi in brezskrbno vlekel proti površini. V tem trenutku so se z vseh strani pojavile kače. Kače vseh oblik in barv. Ena je bila taka, kot sem jih bil vajen, ena rdečkasta in se je plazila po dnu reke, tretja je bila črna in je plavala po površini z leve, četrta velika in debela z desne. In vse so bile usmerjene k mojemu ulovu. Jaz sem okamenel. Ena od kač je pograbila ribo. Vse so v nekem trenutku bile na kupu. Potem pa so se razšle, ribe sploh nisem več videl.

Ko sem se zbral in začudeno pogledal djeda, se je znova smehljal in vprašal: “Idemo dalje?”

In sva šla.


  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 22.06.2009 ob 17:23 pod Avtorsko, Emo, Foto, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

4 odgovorov na “Ajmo u ribu”
  1. murch - 22.06.2009 ob 19:40
    murch

    Ful dober, ti bi mogu več teh zgodbic pisat, ker so bol zanimive za brat, ko pa uno sranje o stendapu.

  2. perica - 22.06.2009 ob 19:51
    perica

    O stand-upu bom nehal pisat, ko ga boš ti nehal izvajat.

    To bo res vesel dan.

  3. Bor - 23.06.2009 ob 11:54

    Čakamo knjigo “Spomini male Perice” ali kaj podobnega, to bi bil špas. Pol bi pa lahko, sarkastično, jo prodajal v paketu s Čefurji raus ;)

  4. PERICA » 2013 - 29.12.2013 ob 13:22

    [...] stand-upa s sorodnimi stvarmi sem marca prvič tekmoval na Proznih mnogobojih. Prijavil sem zgodbo Ajmo u ribu in v finalu osvojil 2. mesto. Zasluženo je zmagal Zoran Knežević, možakar je velemojster [...]

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !