PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Revolutionary Road (2008)

17.12.2009

[vsebuje spoilerje]

Že dolgo nisem gledal tako dobrega filma.

Dokler imava skupen cilj, se ljubiva in živiva. Ko ga zmanjka, ljubezen pred najinimi očmi začne umirati na najgroznejši način.

Tisti, ki je psihično nestabilnejši ali nemirnejšega duha, na vezo navidez deluje bolj destruktivno. V resnici pa le glasneje kriči in opleta z rokami med skupnim padcem v brezno.

Služba, denar, … celo otroci. Vse izgubi pomen.

Nekateri se odločijo za masko. Za stiskanje zob. Nekateri tega ne zmorejo. Je bolj tragično izkrvaveti do smrti v najboljših letih, ali tišati slušni aparat v pozni starosti?

Pesimistično, a tako pogosto.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 17.12.2009 ob 03:17 pod Film, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

3 odgovorov na “Revolutionary Road (2008)”
  1. Marija - 17.12.2009 ob 15:10
    Marija

    Film je res dober, ampak – klišejsko – knjiga je še dosti boljša. Še več je materiala, ki se vleče po glavah obeh protagonistov, in manj zunanjega “dogajanja”.

    Meni se ne zdi, da je največji problem odsotnost cilja – tega se da konec koncev nadomestiti s kakšnim drugim; problem je pomanjkanje odločnosti, pomanjkanje volje do življenja, do moči. Ravno zato tako boli, če si cilj dopustiš, potem te pa zašije tvoja lastna nesposobnost.

    To je roman (film) o spuščanju in dvomu vase. Večina ljudi ga ne upa niti ozavestit (tu so izklopljeni slušni aparati), tisti, ki ga upajo, pa tvegajo, da bodo znoreli kot April in Frank (z zavestjo, da je njihov dvom močnejši od volje) ali tako kot John Givings (ki je dejansko edin zdrav človek v celem delu, volja je nad dvomom, ga pa pospravi okolje).

    Ampak če ne dvomiš, ne morš dvoma nikol niti zares premagat…

    Se opravičujem za nakladancijo, ampak ta zgodba mi je res pri srcu in sem bla zelo vesela, ko sem jo vidla omenjeno. :-)

  2. perica - 19.12.2009 ob 00:42
    perica

    Romana nisem bral, ampak film tudi drugače vedno poskušam obravnavati brez povezave z literarno osnovo.

    Ko sem zapisal “cilj”, mi je takoj bilo jasno, da ta beseda nekomu, ki je gledal film in razmišljal o njem, ne bo sedla. Cilj ni mišljen dobesedno in konkretno, ampak kot neka skupna vizija sreče. V praksi pa ja, to vizijo pogosto ustvarjamo s praktičnimi cilji, projekti. Otroci, gradnja hiše, … preselitev v Pariz – samoizbrana rešitev, ki se ji je prikazala ob pregledovanju Frankovih starih fotk.

    Ja, dvom. Ali je to to? Je to zaporedje vsakodnevnih opravil tisto, kar bo na koncu vsota najinega obstoja? Bi lahko živela več?

    Najtežje mi je padlo to, kako nezadržen je njun razpad prikazan.

  3. buba švabe - 1.01.2010 ob 08:51
    buba švabe

    Ker sva bila ravno položena v posteljo in se nisva nikamor mogla premakniti, sva za staro leto pač gledala filme, kaj ti pa drugega preostane. No in je padlo vprašanje, kaj čeva gledat. “Imam enega z Leonardom in Kate, ta je sigurno fajni”, sem rekel. Ostalo si lahko predstavljaš. Film, ki te spravi v depresijo še preden je konec odštevanja, ognjemeta in šampanjca. Tisti Johnov stavek si je za zapomnit: “Many people see the emptiness, but it takes real guts to recognize the hopelesness.” Ali nekaj v tem stilu, nimam ravno dobrega spomina.

    V glavnem film, zaradi katerega se zamisliš. Ne vem sicer, kakšen efekt ima na večino drugih ljudi, ampak na mene je naredil vtis. Ker opisuje moje življenje skoraj do pikice. Samo par let sem od tega, da se mi zmeša…

    No, sama sreča, da so potem na BBC-ju vrteli ponovitve “Live at the Apollo”. En tip iz Newcastla z dolgimi lasmi, pozabil sem ime, je bil za poscat dober. :D

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !