PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

6. 2. 2010

7.03.2010

Zbudim se v hotelu Kolovare v Zadru. Je zadnji dan festivala, jaz pa sem svoje opravil že predvčerajšnjim. Tin in Mauhi sta se tudi zbudila. Sobo je treba sprazniti do 11h. Pred hotelom me že čakata Domagoj in njegova Sookie. Z mano se bosta peljala še Aleks in njegova punca. S Tinom pa Mauhi in Andrija. Mauhija odloži v Karlovcu, kjer je pustil avto, Andrijo pa v Zagrebu, kjer bo spotoma pobral igle za tetoviranje in šel naprej proti Kranju.

Se poslovimo od vseh in zapotimo proti Zagrebu. Sprva rahel dež, nato pa sneg. Vseeno se da voziti. Na vseh semaforjih zaradi razmer piše omejitev 60, ampak do Zagreba je predaleč, da bi si privoščili tak tempo. Pa tudi ni realne potrebe, da bi vozili manj kot 80. Po uri in pol ustavimo na bencinski. Tin in kompanija jo ravnokar zapuščata. Naključje. Po dveh urah je moja mp3 kompilacija že naredila poln krog, tako kot marsikatera debata. Tin kliče Domagoja. Zgrešili so izhod za Karlovac. A lahko jaz peljem Mauhija, ker se Tinu mudi na nastop? Sori, ne morem, meni se mudi na poroko. Bližajoč se izhodu za Karlovac štejemo table, na katerih je narisan izvoz. Jih naštejemo pet in začnemo zbijati šale na račun “navigatorjev”.

Prispemo v Zagreb, zapeljemo v predmestje, v uličice, kjer živita Aleks in (spomnil sem se imena) Marina. Se grem preobleči za poroko v njuno spalnico, Domagoj in Sookie počakata v avtu. Stara bajta, znucan inventar, ampak stvari so urejene. Se pozna, da v hiši živi tudi ženska. V dilemi ali naj potrpim, ali pa naj jima zasmradim wc, komfort premaga oliko.

Domagoj me prijazno navigira vse do bara Brazil, ki je zbirališčna točka ženinovega dela svatov. Parkiram v bližini, na nasprotni strani ceste in se poslovim od njiju. Čez srajco navlečem suknjič, ki je povsem neprimerno vrhnje oblačilo glede na to, da sem prehlajen, da je minus in da močno sneži, ampak jasno je, da ne bom pri enaintridesetih “u svatove” v bundi . Tečem čez cesto upajoč, da mi ne spodrsne tik pred prihajajočim tramvajem. Deset metrov pred vhodom se ustavim. Poročni fotograf slika ženina z nekom, pri vratih. Snežinke padajo, ta nekdo odide v bar, jaz pa čakam, kdaj me bo Jole zagledal. Smehljam se in čakam trenutek, ko bo glavo obrnil proti meni. Naredil bom “spominsko fotko”.

Josip. “Jole”, “Rusi”, “Ćelo”. 20 let se nisva videla, zdaj pa že drugič v dveh mesecih. Tamle stoji, 32 let star, z jež frizuro in rojstnim znamenjem med očmi. Me pogleda – ŠKLJOC!

Se objameva in vstopiva v bar. Naročim nekaj žganega in se poskusim vživeti v petje ob živih slavonskih zvokih. Poznam šele vsako tretjo pesem, ampak blef mi kar ratuje, ker se v tem žanru verzi precej ponavljajo. Gostje prihajajo, med njimi iščem obraze iz preteklosti. Nobenega ne prepoznam. Josipova sestra Keka me predstavi njuni mami Vesni. Vesne ne bi prepoznal na ulici. Izmenjava nekaj besed, zaznam zelo močan bosanski naglas. Ona ni prevzela purgerskega dialekta tako kot otroci. Nato pa vstopita dva zelo podobna možakarja. Brata. Te poteze pa prepoznam. Suha postava, puklasta drža, izrazit nos. Eden od njiju je Jozo, oče. Ko se mu predstavim, je iskreno vesel, da me vidi.

Čez slabo uro odrinemo proti cerkvi. Ni daleč. Parkiram in grem pred vhod. Tam me Vesna predstavi sorodnikom. Med njmi je tudi “Baba Ruža”, Josipova babica. Moj spomin je lažniv. Pred seboj ne vidim opravljive starke močne postave, s širokimi podlakti, ki jih je tako rada naslanjala na zgornji rob svoje ograje, ko je z mojo “Babo Luco” opravljala sosede. Tu stoji mikena starka. Meter in pol jo je v višino. V črno je oblečena in nasploh drobna. Ko Vesna izreče besede: “To je Perica, mama!”, se Babi Ruži v trenutku zarosijo oči, izusti pa le: “Jooj…” in me objame. Vpraša kako je z bratom in ali je mama še vedno tako lepa. Na hitro ji odgovorim, da so vsi v redu, potem pa jo vprašam, kar me je najbolj zanimalo: ali je res, da so mojega djeda sosedi druge nacionalnosti med vojno mučili in ubili? Bil sem namreč slišal tri različne verzije. Druga je bila, da je umrl od lakote. Tretja pa, da so ga ustrelili neznanci, brez mučenja.

Ona me presenečeno pogleda in reče: “Ne! Umro je, jer se razbolio … a nije bilo lijekova.” Odgovor me pomiri.

Vstopim v cerkev in pomislim kako bom spet edini, ki ne bo vedel kdaj natanko bo duhovnik utihnil in kdaj mi moramo reči: “Bogu hvala!” ali kaj podobnega, ampak se ne obremenjujem s tem. Odločim se, da bom enostavno tiho. “Aha, tole ni za stopala, tukaj najbrž klečijo. Ups.” Vse skupaj mi ni tako tuje kot zveni. Med otroštvom sem bil čest gost (resda pravoslavne) cerkve. Ampak to je že daleč, daleč nazaj. Stand-up duhovnik lepo obrne besede tako, da izpade, da cerkev ima ful smisla. Všeč mi je tranzicija bog – Jezus – cerkev.

“Neki misle da je ljepota smisao života. Ali ljepota ne može biti. Jer je prolazna. Već poslije dvadesetak godina ona nestane. Neki misle da je materialno blagostanje smisao života. Ali ne može biti. Jer čovjek što više ima, više želi. Ako imaš auto, hoćeš bolji auto. Ako imaš bolji auto, hoćeš najboljega. Ako imaš najboljega, hoćeš jahtu. I onda bolju jahtu. I tome nikad kraja. Neki misle da je druga osoba smisao života. Ali ne može biti. Jer voljeti bližnjega je dobro, tako nas uči i bog. Ali nije dobro gubiti se i u njemu tražiti smisao vlastitog postojanja. Tako dođemo do zaključka da je jedini smisao života bog, Isus Krist. Jedino ljubavlju do njega možemo istinski voljeti i sebe i sve i svakoga.”

Štima vse razen tega, da mi najvišjo silo z imenom in priimkom indoktrinira človek, ki je to isto doktrino slišal od nekega drugega, enako ali še bolj našemljenega človeka. Knjige, na katero se skicuje, pa ni napisal bog, pravi zdrav razum, ampak pramaškara.

Wanda in Josip prebereta zaobljube. Josip povzroči smeh tako, da Blaženo devico Marijo zaradi treme preimenuje v Devico blaženo Marijo. Simpatično. Poljubu sledi aplavz in tekoči trak čestitk. Eni po čestitkah gredo na čik, jaz pa iščem wc in pomotoma zakorakam v spovednico. Korak nazaj je refleksen.

Vožnja od zagrebške cerkve do hotela v Sesvetah se kar vleče, promet je gost. Sledim avtom, ki imajo vklopljene vse štiri. Še vedno sneži. Svatje parkiramo za hotelom in se naguramo v predprostor dvorane, kjer čaka welcome koktejl rdeče in modre barve. Izberem modrega. Sintetičen okus ustreza barvi. Pred vhodom v dvorano stoji pano, na katerem piše kdo kje sedi. Jaz sem za mizo s še dvema Jerkovićema. Hecno. To je tisti par, ki sem ga spoznal v baru Brazil na začetku poti. Ivica je tudi iz Dervente. Povem mu, da z mojim očetom delita tako ime kot priimek. Ko mu odkrijem, da nisem nikoli šel nazaj, mi začne razlagati, kako so se njemu ob prvi vrnitvi v Dervento ulice in stavbe zdele občutno manjše. V tem trenutku mi postane jasno zakaj se je tudi Baba Ruža tako skrčila. Ker sem jo nekoč gledal navzgor, z otroškimi očmi in z višine meter dvajset.

Predstavitev mladoporočencev gostom, ki jih je zdaj kakšnih 10 več kot v cerkvi. Pred njima zastavonoša nosi hrvaški “barjak”. Celotna poroka je, kot je na hrvaškem pogost pojav, obarvana zelo nacionalno. Oba z Ivico zelo lačna navaliva na predjed, narezek in francosko solato. Ko natakar prinese glavno jed, sva že sita, Ivici je celo slabo. Vpraša me, če bom imel stand-up točko, ker bi Josipu to veliko pomenilo, pa se spomnim, da me je Josip to že vprašal v baru. Pogledam okrog. Pogoji za nastop so zelo, zelo slabi. Slabo osvetljen oder je v meter globoki luknji, obrnjen direktno proti osamljeni mizi mladoporočencev. Razklepetana in že pijana publika pa posejana za velike okrogle mize, levo in desno od odra. Ocenim, da je velika verjetnost polomije in ju prepričam, da bi mi bilo v čast nastopiti, ampak da je to v teh razmerah res slaba ideja.

K mizi prisede nek hrust, ki se ima za velikega frajerja. Ravno ko sem ga poštempljal za primitivca, me preseneti z vprašanjem ali bom še jedel in če lahko prižge cigaret. Začneta se glasba in ples. Všeč mi je, da velik del svatov pleše kljub temu, da mnogi ne znajo. Odločen, da nocoj ne bom zakoličil komolcev v mizo, se jim parkrat pridružim. Ko je Čolić na repertoarju. Skačem in kričim objet z Joletom in njegovimi pajdaši tudi na Thompsonovo Lijepa li si. Nacionalist sicer poje o lepotah s Hrvati poseljenih področij bivše Juge, ampak v pesmi je beseda BOSNA in takrat kričim najglasneje. Nostalgija je na vrhuncu.

Cel večer premišljam ali naj prespim v Zagrebu, ali pa naj se odpravim domov, ko se glavni del slavja konča, in se bolj nagibam k slednjemu. Ura je 23:30, odločim se, da grem. Preveril sem, snežiti je, kot kaže, nehalo že kmalu potem, ko smo vstopili v hotel. Iščem Josipa in vidim, da ravnokar gresta od mize do mize in se slikata z gosti. Občasno gostje Josipu v roko stiskajo kuverte. Ker je ob polnoči predvidena torta, odhod prestavim za pol urce in se usedem k Babi Ruži. Izmenjava še nekaj besed, pojem kos torte in se poslovim. Končno Josipa dobim na samem. Prav prisiliti ga moram, da sprejme kuverto. Oče Jozo me prepričuje naj ne grem, ko pa vidi da sem odločen, me vpraša če kaj rabim in mi priskrbi steklenico vode za na pot. Pospremi me. Prvo do zaklenjenih vrat, nato v nadstropje do drugih vrat, nato okrog hotela do avta. Tam budno spremlja če bom res očistil šipe in mi pomaga. Prosim ga, naj gre noter, ker vidim da pražnje oblečen zmrzuje. Se ne zmeni za moje želje. Ko se že usedem, da bom štartal, se poslovi. Še kakšnih 5 minut se obotavljam v avtu, izbiram CDje, prelagam stvari na zadnji sedež, nato pa odrinem proti cesti. Ganjen sem, ko vidim, da Jozo s cigareto v roki še vedno stoji ob cesti in čaka, da bom “varno” speljal. Potrobim v slovo.

Občutek, da sem popolnoma sposoben za vožnjo me spremlja še pol ure, nato pa me monotoni zvok motorja in hipnotizirajoče snežinke začnejo neusmiljeno spravljati v gama stanje. Ne vem, če se temu stanju reče gama, ampak če je beta stanje tisto, v katerem se nahajamo ob normalni vožnji in ob skeniranju polic z izdelki v nakupovalnem centru, je tole vsaj eno stopnjo globlje. Nimam veliko izkušenj z dolgimi vožnjami ob poznih urah, ampak se zavedam nevarnosti. Vozim 70 na uro, vozišče je nespluženo. Vsakič, ko začutim, da tonem v spanec, začnem peti na ves glas. Dam radio na ves glas. Odprem okno. Iz žepa potegnem svetilko, ki je v resnici igrača, shocker, ki te strese, ko poskusiš prižgat svetilko. Stresem se 3, 4 krat. Nič od tega ne zaleže za več kot 5 sekund. Niti do Novega Mesta še nisem prišel. Kako sem se zajebal! Moral bi prespati v Zagrebu. Najbolj me prestraši trenutek, ko mi roke iz položaja “deset do dveh” samodejno zdrsnejo na “dvajset do štirih”. A že čez nekaj minut sem spet na istem. Po Novem Mestu parkiram na bencinski in poskusim zaspati za urco, dve. Ne gre. Takoj, ko izklopim motor, me zebe. Po dvajsetih minutah se spravim nazaj na cesto. Še vedno sneži, jebemu. “Zdrži!” V Šiško prispem ob štirih. Vse stvari pustim v avtu, pred sabo vidim samo posteljo. Tema.

Tik pred njo se zavem, da sem umrl že ob polnoči.

Perica 622010

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 7.03.2010 ob 23:42 pod Avtorsko, Emo, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “6. 2. 2010”
  1. Murč - 9.03.2010 ob 17:28

    A nebi ti slame zreduciral na 10%, pa prav trudim se bit vljuden pa prebrat.

  2. Matjazz - 9.03.2010 ob 21:40

    Waw Perica.. Mega mega mega mega blog post! Če ne bi bilo tako dobro napisano se nikakor ne bi priscrolal do konca, sej veš kako nadležna so dolga branja na ekranu… Mega še 1x…

  3. perica - 10.03.2010 ob 01:08
    perica

    E vidiš, jaz pa sem se ravno danes navduševal nad tvojo avanturo z niškimi Romi, ampak pod zapisom nisem pustil nobene pohvale.

    Tnx.

  4. perica - 10.03.2010 ob 01:13
    perica

    Murč, tebi še nalepke na živilih predstavljajo bralni Kilimandžaro.

  5. ajda - 16.03.2010 ob 10:31

    hard. lep post:)

  6. trola - 16.03.2010 ob 19:17

    se pridružujem pohvalam

  7. andriya - 19.03.2010 ob 10:16

    Yo,

    vidim da si imel pestro se v zagrebu potem.

    mi “navigatorji” smo potem odpluzili do zagreba, in potem
    nazaj v karlovac in potem nazaj v zagreb:)
    mene je tin odlozil na kolodvoru-ki sva ga nasla iz prve!
    jaz sm dobil igle za tetovirat, pa se karte za metallico
    in rammstein sm mogu kupit.
    pol je prletu se domagoj na kolodvor s punco in smo leteli
    se na eno kavo.

    ne vem kako smo zgresili odcep, jaz sm spal…
    najrbz je pa bilo nekaj tabel,ja:)

    andriya

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !