PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Zametki in začetki

15.08.2010

“Kako ste začeli?” je eno neizogibnih vprašanj v intervjujih. Pogosti intervjuvanci se sčasoma navadijo na avtomatski odgovor.

Ne spomnim se kdaj je meni to vprašanje bilo prvič zastavljeno v zvezi s stand-upom,”1” verjamem pa, da sem v odgovoru nekaj zmutil o prireditvi Ceu smeh in letu 2003. Kakšni dve leti nazaj sem resneje razmišljal o tem. Leta 2003 prvič na odru v vlogi komika, leta 2006 dokončno odločen za karierni poskus, to že, ampak kdaj se je v meni prvič pojavil ta vzgib, ta potreba po zabavanju znancev in neznancev?

V otroštvu se nisem rad izpostavljal. Bil sem suhljat in sramežljiv, pa tudi jokav. Prej bi umrl od lakote kot jedel pri kom doma. Če so me silili, sem zajokal. Pomnim pa, da sem se od nekdaj rad dokazoval. Pa naj je šlo za skok v daljino, goltanje zelenih jabolk ali lovljenje kuščarjev. In tudi če ni bilo nobene pohvale, je bilo zadovoljstvo nad uspehom. “Ha-ha-ha, zdaj se ve, kdo je najspretnejši ribič v ulici!”, sem si mislil med sprehodom od reke domov, slabo skrivajoč ponos nad šestimi, na vrbovo vejo nanizanimi ribicami, ki dodobra nasitijo eno mačko.

V šoli sem ravno tako bil bolj zadržan. Uni tapriden, ki riše. Vsaj tako sem se doživljal. V slovensko srednjo šolo pa sem hodil takrat, ko dejstvo, da si bil južnega porekla, med sošolci ni vzbujalo takega strahospoštovanja, kot ga vzbuja dandanes, po “čefurrevoluciji”. Obratno je bilo. Bil si drugorazreden. Begunec? Hah! Če si bil begunec, si med sošolci bil na repu, jasno. Toda če si se izkazal v v športu ali čemerkoli že, si po nekem čudnem ključu hitro preskočil tako drugorazredno kot prvorazredno stopnjo. Begunec s talentom je bil sveta ovca, tako za profesorje, kot za sošolce. A tudi brez vsega tega rasizma bi najbrž prva leta bil zadržan. Vojna in begunstvo te naredita skromnejšega. In to traja nekaj časa. Potem se naučiš jezika, se vklopiš v družbo in kmalu se tisto, kar je bilo pred petimi leti, zdi kot neko prejšnje življenje. Dokler ne dozoriš. Potem ti izkušnja spet pride v misli in pred oči in si znova hvaležen za tisto, kar mnogi jemljejo kot samoumevno. Mir.

Premišljujoč o lastnem dozorevanju se mi je sprva zazdelo, da sem šele pri štiriindvajsetih in s premiero študentskega igranega filma Ko bom velik, ki sem ga spisal in režiral, prebil lupino in začel navzen kazati, da se v meni dogajajo neki miselni procesi, ki bi jih rad tako ali drugače predstavil javnosti. Kmalu po premieri filma sem si ustvaril nov izziv: zalaufati stand-up komedijo na slovenski obali. Ne delam klipingov, a k sreči niso vsi v moji bližini taki. Mladen (eden izmed dveh prijaviteljev na spodaj omenjeno avdicijo) je najvestnejši kolekcionar med Komikazami, tegale iz Primorskih novic iz leta 2003 pa je shranila moja mama:

Hm, ja.”2” Zelo neopazno promoviranje dogodkov skozi “pestrost” Mojega vikenda. Je to bil prvi jasen znak, da si tudi sam želim nastopati pred živo publiko? Ali pa je to bilo leto prej na faksu, ko se mi je pridni kolega študent Primožič ironično nasmehnil: “Spet nekaj zabavnega gledaš na netu namesto, da bi reševal nalogo?” in ko sem takoj po Primožič odjebi pomislil kako fajn bi bilo živeti od ukvarjanja z zabavnimi vsebinami?

Ne, tisto o preobrazbi iz intro- v ekstravertneža pri štiriindvajsetih ne bo držalo. Že na maturanstkem plesu, ko so vsi bili obremenjeni s koraki četvorke ali kako bodo koga zapecali, poseksali in s tem dosegli ameriške sex on prom night sanje, sem jaz tekal gor in dol pripravljajoč rekvizite za skeče – oponašanja profesorjev, kaj drugega.

V istem večeru sem zabeležil tudi svoj prvi stand-up, jebentiš! Saj točno to sem izvajal – stand-up. Predhodno sem za prav vsakega sošolca sestavil par stavkov duhovitega opisa in jih ob predstavitvi razreda vsem zbranim prebral v mikrofon. Kolikor se spomnim, folk je umiral od smeha.”3” In takrat se je prvič pojavilo naivno razmišljanje: “Čaki, tukaj me je videlo 300 ljudi, plus tole se bo presnelo na kar 100 kaset! Ziher bo kakšna od njih prispela Đurotu v roke! Ziher! Mora!” Šele kakšnih 7 let in 50 nastopov kasneje sem  podobna razmišljanja dokončno opustil.

Ne, ne bo držalo niti to, da sem z nastopanjem začel na maturancu. V petem letniku (3+2 ) srednje je profesorica angleščine pristala na to, da zadnjih 5 minut ure angleščine v spremstvu dveh “varnostnikov” pred tablo oponašam Tuđmana. Hm. Pa v istem letu sem se kot edini na šoli”4” našemil v punco in na obče veselje razreda prilepil klofuto profesorju Širclju, ker me je zašlatal po joških. Pa tudi fotke iz tretjega letnika so večinoma take, ki ne prikazujejo ravno introvertiranega vedenja.

Tako sem prišel do dveh sklepov:

- Komedijant se v človeku (ne glede na končno odločitev o poklicu) začne oblikovati že zelo zgodaj. Odprtost učiteljskih glav lahko naredi ogromno razliko v pravilni usmeritvi mladostnika.

- Med adolescenco sem bil večji klovn, kot sem si mislil.

  1. “V zvezi s krajo večjih količin perutninskih izdelkov, banan in rafaela je bilo zastavljeno leta 1991, a o tem kdaj drugič.”
  2. “Na fotki izgledam primernejši za prodajo bureka kot za organizacijo dogodkov, I know, shut up, I don’t see you walking the runway either.”
  3. “Zelo subjektivna ocena, fore so bile interne in v povprečju bedne.”
  4. “Dogovor je bil, da se našemi večina našega razreda, pa se nekako ni izšlo.”
  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 15.08.2010 ob 16:24 pod Emo, Foto, Komedija, Slovenija, Stand-up comedy, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

6 odgovorov na “Zametki in začetki”
  1. samokodela - 15.08.2010 ob 18:51
    samokodela

    Zdravo Perica!! Zanimivo kako se lahko stvari v življenju obrnejo in zavrtinčijo, na koncu pa mnogi le najdejo to kar jim najbolj leži in jih veseli!

    Upam da bom lahko kje kmalu videl tvoj nastop!!

    Sicer pa, vabljen na moj blog!! Humor, kratke zgodbe, poezija, družbena kritika,…. Upam, da ti bo všeč!

    Lp, Samo

  2. Snowblind - 15.08.2010 ob 18:55
    Snowblind

    Sam da si. Začel :mrgreen:

  3. perica - 18.08.2010 ob 02:03
    perica

    Samo, sem bil že na tvojem blogu, nekajkrat.

  4. samokodela - 8.09.2010 ob 01:35
    samokodela

    Ti je všeč??

  5. samokodela - 30.09.2010 ob 12:39
    samokodela

    Kul je da nisi nič odgovoril, ko nekdo uveljavljenega in uspešnega sprašuje za mnenje, lahko izpade v stilu: Povej mi da je dobro in že sem tam kjer ti! Drži??

    No ampak pri meni ni šlo za to. Važno da jaz uživam v tem kar delam in se tudi vse bolj uveljavljam kot pisec in tudi kot glasbenik. Doživel sem prve tiskane objave poezije, moj blog je bil velikokrat izpostavljen, sodelujem na siolovem natečaju kratke zgodbe in si organiziram nove koncerte!Kljub temu pa se zavedaj, da tega svojega življenjepisa ne pišem kot ženitno ponudbo. Nisem tako usmerjen, pa potem bi itak pisal murču, ha, ha!!

    Mogoče prisluhni novim posnetkom, ki sem jih dal danes na blog, če ti je všeč pa povej le sebi, če pa boš težko poslušal, pa odreži raci rep, da bo gaganje preglasilo mojo glasbo!!

  6. perica - 5.10.2010 ob 02:16
    perica

    Keep on rockin’ in the free world!

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !