PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

La revedere

27.09.2010

V Ljubljano sva prispela 23. zvečer. Izkušnja z Romunijo je bila nepozabna.

Potem, ko sva kolesi zapakirala tako češko, da bolj ne bi mogla, sva komaj dobila dovolj velik taksi in v zadnjih minutah ujela vlak. Šestega septembra zjutraj sva bila v Beogradu, dopoldne pa že v Kikindi, kjer sva takoj začela s šraufanjem. Čez pol ure sva že bila opremljena s kartico za telefon in srbskimi dinarji, torbe pa so bile obešene na prikolice koles. Na poti proti prenočišču sva ugotovila, da kolesa prikolic drgnejo ob torbe. Še isti dan nas je lokalni mojster obral za 30€ ”1” za zaščitni pleh, je pa treba priznati, da je delo opravil odlično. Po Kikindi sva skakala cel dan in večer, prijazni gostitelj se je vmes sprevrgel v pijavko, a dan na srbski strani meje je vseeno bil prijeten.

Navsezgodaj sva pritisnila na pedale v smeri Romunije. Del poti do meje prek Crnje je najbolj revno okolje kar sva jih videla na celi poti. Cesta nikakva. Prvi stik z res številnimi povoženimi živalmi. Murč je divjal kot zmešan. Doseči stalno hitrost 20km/h na taki cesti in s prikolico je pomenilo stiskanje zob ob vsakem obratu. Slovenski mazohizem par excellence.

Meja. Odnos srbskih in romunskih carinikov kot noč in dan. Ker ga je Murč snemal, je Srb grozil, da bo izbrisal vse do zdaj posneto, Romun pa nas je smeje ogovoril v srbskem jeziku in kmalu prijetno odslovil. Cesta se je izboljšala, Murč pa še naprej divjal. Kmalu sem začutil močno bolečino v levem kolenu. Na pol poti do Temišvarja je začelo deževati in je deževalo do večera, ko sva prispela v mesto. Hostel Moretti Plaza. ”2

Še isti večer sem uvidel, da je prekolesarjenih 85km pomenilo zaostanek v Murčevem planu poti, ki je predvideval prvi dan 100, drugi dan pa nemogočih 130km. Takoj sem odprl vprašanje: sva prišla kolesarit po Romuniji, doživet to deželo in posnet film o najini izkušnji, ali pa prekolesariti državo za vsako ceno, tudi če bova na koncu invalida?

Ker je Murč tipičen slovenski mazohist, je njegov odgovor bil – slednje. Na ekstremno kolesarjenje jaz ne bi pristal, tudi če bi s kolenom bilo vse v redu. Nisem se odpravil na kruzanje po Romuniji s 6km/h, ampak nisem imel namena niti trpinčiti telo in se zavestno pohabiti. Kolesariti, posneti film, začutiti naravo in ljudi. Moj glavni cilj je bil doživeti Romunijo.

Murču se je ob spoznanju, da ne bova prekolesarila celotne države, sprva sesul svet. Ko sem si dva dni kasneje po neumnosti zvil desni gleženj, se mu je sesul nanovo. Toda še isti dan, ko sva opremljena z opornicami (tudi njega so mučila kolena, a je preneumen, da bi v tem videl problem) od Fađeta”3” do Deve šla sprva čez prelaz, nato pa se v največjem dežju spuščala proti nižini, ki pelje v Devo, je bil najboljše možen dokaz, da se vseeno nisva na pot odpravila z diametralno nasprotnimi hotenji. Nikoli si ne bi mislil, da bi lahko tako izčrpan tako užival v vožnji po dežju. 31km/h po mokrem klancu, prikolica odzadaj pritiska in pleše, mimo pa drvijo tovornjaki. Noro. Moja je po spustu ostala brez pritrdilnega vijaka in s tem onesposobila kolo. Ker sem šepal, mi je Murč nesebično odstopil svojega, čez dober kilometer sva sedela v gostilni 10km od Deve, kjer se je kolega prvič srečal s problemom vegetarijanstva v Romuniji. Po kosilu sva okvaro poštelala, naredila še tistih 10km in obljubljena dežela je bila pred nama, suva k’o barut.

Naslednja postaja je bila bližnja Hunedoara. Črno-beli svet. Na istem mestu razrušene, puste socialistične tovarne in urejene stavbice. Celo ista bajta je imela en segment v nulo urejen, drugi pa razpadajoč. ”4” Obiskala sva hunedoarski grad (na sliki), zalomilo se je pri prenosu posnetkov s kamere na zunanji HD. Čeprav je celo noč mlelo, ni zmlelo. Počasen računalnik. Zaradi tega sva zgubila še en dan, toda ta dan je odkril novo plat Hunedoare, bogatejši del mesta, ki je videt kot Lucija pri Portorožu.

Sledila je noč v šotoru pri Sebešu, potem pa hostel Flying time old pub5” v Sibiuju. Sibiu je res lepo mesto, kulturna prestolnica Evrope 2007. Sledila sta dva dni fajn kolesarjenja v super pogojih – 75 km do Fagaraša in 65 km do Brana, kjer leži grad iz Bram Stokerjeve zgodbe o Drakuli. Grad ni nič drugega kot turistični pomp, v njem dobesedno ni ničesar za videti, Romunija pa ima toliko več za ponuditi kot prazen mit o Drakuli. Dan kasneje sva imela samo 25km do Brašova, ki je bil naša končna destinacija za kolesarski del poti. Cca. 600 km. Izračunala sva namreč, da če nameravava obiskati in posneti delto Donave, od tukaj naprej morava potovati hitreje. Kolesa sva poskusila prodati, a po treh urah cvrenja na glavnem trgu v Brašovu in opazovanja kako zadržani Romuni ne kažejo skoraj nič zanimanja zanje, sva ju podarila. Enega dvema lokalnima mulcema, ki sta prodajala viole in edina vprašala za ceno, drugega pa gospe, pri kateri sva prespala.

Od Brašova do Galatsija z vlakom, nato pa z busom do mesta Tulčea, na robu delte. V Galatsiju sva bila še najbližje tromeji Romunija-Moldavija-Ukrajina in v njem se nisva prijetno počutila. Čudna atmosfera. Tulčea je bila nekaj drugega. Ko sva v turistični agenciji izvedela, da bi za najin izlet z gliserjem v delto stal 120€, sva se odločila, da poiščeva lokalnega ribiča, ki bi nama razkazal delto za pol te cene. Ribiče sva našla v baru, bilo je prav zanimivo komunicirati s kombinacijo šestih jezikov s šestimi zapitimi osebki, a je vseeno teklo gladko vse do trenutka, ko je bilo treba določiti ceno. Stari dunavski vuk je bil preveč zaljubljen v idejo, da bo obral bogata tujca, da bi se dalo karkoli razumnega zmeniti z njim. Šla sva z agencijo. Deževalo je, barve niso bile take, kot bi si jih človek želel na posnetkih.

Pot nazaj je bila precej manj zanimiva. Ker sva prišparala na času, sva se odločila ustaviti se v Bukarešti za dva dni. Dvomilijonsko mravljišče je občutno dražje od drugih romunskih mest, cene živil so skorajda slovenske, stroški bivanja pa bojda neverjetno visoki. Je pa marsikaj za videti v Bukarešti, ki je prava metropola. Gospa v turističnem uradu ni govorila angleško, zato sem ji ukradel”6” knjižico Bucharest in your pocket, ki med ostalim deli hotele na: a) cream of the crop, b) dražji od 150€, c) 150-100€ in d) 100€ ali cenejši. Torej, v spodnji razred spadajo tisti, ki za eno noč stanejo pol romunske mesečne plače.

Toliko o poti, o sočnih podrobnostih kdaj drugič. Itak bo film povedal vse. Za pokušino je tukaj nekaj zajebancij, ki jih je ujela moja mini kamera.

YouTube slika preogleda
Teža: Bojda sem videti shujšan. Žrla sva kot prasca, a kljub temu sem ob
koncu kolesarjenja imel kakšnih 5-6kg manj. v drugem delu vožnje sem jih
nabacil 2-3 nazaj.
Poškodbe: Jih ni. Praske so se zarasle, koleno in gleženj sta kot nova.
Kondicija: Kolesarjenje je osvobodilo duha, brez prikolice bi v
zadnjih dneh najbrž bil sposoben osvojiti tudi po 130km dnevno.

Za konec samo še to: Romuni so se, kljub težkim razmeram v državi (200€ na mesec), izkazali kot zelo prijetni in rahlo zadržani ljudje, vedno pripravljeni pomagati tujcem. Mesta so povečini čista, edino narava je mestoma onesnažena z odpadki. Stereotipizacija sux.

  1. “Siguren sem, da tako delo opravi tudi za pol te cene.”
  2. “Priporočava. Zrihtan interirer, lastnik svojeglav, a kul.”
  3. “Tako izgovarjajo Făget.”
  4. “V Hunedoari priporočava vegiburger v fast foodu Ben. Stane cca. 70 centov.”
  5. “Še kar v redu hostel: pralni in sušilni stroj, komp z netom itd.”
  6. “Šele kasneje sem videl, da je na knjižici cena.”
  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 27.09.2010 ob 01:03 pod Emo, Film, Komedija, Video, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

13 odgovorov na “La revedere”
  1. fetalij - 28.09.2010 ob 14:39

    že nazaj? čas leti, ni kaj. pozdravljen :)

    sicer pa hudo :) ) ker površno berem (tudi če je podatek kje omenjen, ga nisem videl) – Romunija bo film zase ali se vklapa v tisti dokumentarec enega leta?

    tisti del s kolesarjenjem v dežju in kamioni se sliši super :) treba bo naslednje leto probat eno tako eskapado, ni druge.

    lp, uživaj

  2. perica - 28.09.2010 ob 14:53
    perica

    Romunija bo film zase ali se vklapa v tisti dokumentarec enega leta?

    Oboje.

  3. fetalij - 28.09.2010 ob 16:42

    oh, ti si en tistih, ki mora naglas ponoviti vprašanje, da lahko odgovori :mrgreen: :D

    pol nadaljnje vprašanje je – kdaj približno imaš v planu objavit Romunijo? če ni tajna

  4. perica - 28.09.2010 ob 17:22
    perica

    E jebi ga. Zato ker se tebi ne da temeljito brat, moram jaz dvakrat pisat o stvareh. Šalabajzeru.

    Dokumentarec bo, če bo vse ok, na nacionalki čez leto in pol, kot sem napisal v prejšnji objavi. Drugače pa ga nameravava vrtet tudi po kakšnih mladinskih centrih ipd. Zmontiran pa ne bo tako kmalu.

  5. NordStar - 28.09.2010 ob 19:06

    Mene pa zanima opis slike dveh duhovnikov. Kako naj si to razlagam? Vidva gotovo to nista, ker v videu preveč preklinjata :D

  6. perica - 28.09.2010 ob 19:32
    perica

    Nordstar,

    Vozeč se skozi neko romunsko vasico sva spontano plosknila “high-five” rosno mlademu dečku, ki je stal ob cesti. Zelo simpatičen, življensko magičen moment … najbrž je vsak izmed nas že doživel kaj podobnega …

    Ko pa so le nekaj trenutkov kasneje njegovi igrivi lasje, iskren nasmešek in na dotik angelsko mehka koža pri nama vzbudili nepričakovane strasti, sva se odločila obleči temu primerno.

  7. Alex van der Volk - 28.09.2010 ob 20:46
    Alex van der Volk

    Opa, to je bilo pa ekspresno, ni kaj. Super, da sta živa in zdrava in da sta dosegla svoj cilj. Nadaljnje komentarje dam, ko bom prebral cel tekst, zaenkrat pa kakšnemu naključnemu padalcu, ki bi prispel na blog, v Temišvaru priporočam tudi hotel Moara cu noroc. Super cene, super hrana, kot nalašč za samotne in mlade popotnike :) )

  8. Alex van der Volk - 28.09.2010 ob 20:47
    Alex van der Volk

    Ups, na komentarje sem se pozabil naročit. BTW, sem že omenil, da obožujem Romunijo? Trikrat sem jo že obiskal pa še kdaj jo bom :)

  9. Alex van der Volk - 28.09.2010 ob 20:49
    Alex van der Volk

    Ni kaj, še enega moram pospamat…Ko berem, kar čutim mesta skozi katera sem pešačil in štopal, ej…S kolesom je bržkone resnično nekaj povsem drugega, ampak za kaj takšnega sem ipak preveč len

  10. NordStar - 28.09.2010 ob 21:49

    Alex nehaj nakladat in se spravi pisat svoj potopis. Nekateri čakamo :O – ;)

  11. Alex van der Volk - 28.09.2010 ob 22:01
    Alex van der Volk

    @Nordy: Ravno danes sem prepisal nov del. Še lektoriram ga, opremim s sljikami in v petek objavim :)

  12. perica - 29.09.2010 ob 01:25
    perica

    Ja, s kolesom je res nekaj posebnega. Enkrat, ko sva presedlala na vlak in bus, je bilo preveč tako kot vsako drugo potovanje.
    Na kolesu vidiš vsak kamen, vsak spomenik ob cesti, se zapelješ skozi vas in vohaš kosila, se zapelješ na odprto cesto in vohaš livade. In tudi vsak roadkill.

  13. » Rom unija Murch - 4.10.2010 ob 12:45
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !