PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Tisto noč, ko so me pojedli

28.11.2010

Opazil sem, da imam kar nekaj objav o neuspešnih nastopih. O uspešnih praktično ni zapisa. Manj razmišljujoč bralec bi lahko sklepal, da jih imam več neuspešnih, ali vsaj pol-pol in da nisem preveč inteligenten osebek, če takole reklamiram neuspehe. To seveda ni res. Od približno 300 nastopov, kolikor sem jih pregrmel, le ducat ali dva je bilo takih, ki bi jih lahko označil kot zelo slabe, zelo neuspešne. O njih zavestno pišem, ker pisanje deluje terapevtsko. Tudi sedaj sem sedel za računalnik z enim samim namenom – da spravim bolečino iz sebe. Ta potreba je pomembnejša od vsega.

Nastop, ki sem ga pred nekaj urami izvedel v enem izmed naselij med Mariborom in Črno na Koroškem (tako lokacijo kot imena udeležencev bom ohranil zase, ker jim ne želim dodatno škodovati) je brez kakršnegakoli dvoma bil najslabši in najbolj boleč nastop v mojem življenju. Opisal ga bom detajlno, zato verjamem, da bo dolžina teksta marsikoga odvrnila od branja. Naj. Jaz se bom pretvarjal, da ste vsi prebrali do konca in da sočustvujete. Da bo terapevtski občutek čim večji. V zapisu ne bo duhovitosti, ker v tem trenutku nimam želje biti duhovit. Ne obljubljam niti zanimivosti. Obljubljam le absolutno iskrenost.

Mogoče bo kdo naslov ocenil kot zavajajoč, v slogu naslovov novic na 24.com, češ da manjka pojasnjujoči privesek “na odru”. Naj povem, da objave nisem mogel tako nasloviti. Ker je takole lepše in ker odra ni bilo. Na slabše pogoje nastopanja me je opozoril Vid, ki je tam nastopil pred kratkim. Prostor je bil težaven, toda podobne sem že preživel. V dnu bara z nizkim stropom, s katerega se v loku spuščajo stebri. Jaz sem, tako kot Vid, bil situiran na enem metru širine med masivnim stebrom na desni in velikim zvočnikom na levi strani. Za menoj je bil neuporaben prostor, ki pelje v sanitarije. Mize so bile razmetane na levi in desni, direkt pred mikrofonom pa sva z naročnikom T.-jem tik pred začetkom šova nagurala cca 10 stolov. Ob začetku nastopa se je kljub ne najprimernejšemu okolju vse zdelo kul. Bil sem sproščen, pred mano je Vid tukaj po nekajkratnem obračunavanju s heklerji izpeljal precej uspešen nastop. Jaz pa sem prišel sem z najboljšim materialom. Tam me ne poznajo. Pa kaj če grejo na wc med mojim nastopom. Jih bom malo zajebaval. Še boljše: uvodoma bom povedal, da naj zdaj grejo na wc in naročijo še kak drink, preden zares začnem. Potem bom imel toliko več pravice zajebavat “prekrškarje”.

Začnem prijetno. Zahvalim se mladini, ki se je posedla direkt pred mano, čeprav so pred tem sedeli za mizo. Šel bom direktno na Rojen v Jugi, sem si rekel, to je najbolj ziher. Potem bom dodal še en bit, Imena mest ali 24ur, odvisno kaj bom bolj čutil v trenutku, ko končam Jugo. Nato sledi dogovorjena pavza, pol pa še dobrih dvajset minut, z Discom za veliki finale. Že v štartu mi ne steče. Pogovarjajo se. Komentirajo moje stavke. Ok. To se je že znalo zgoditi. Se bom poskusil malo ustavljati, dati jim čas, da ponehajo. Povprašati kaj so ravnokar rekli, ker zaradi lastnega glasu v prvo itak slišim le nerazločen govor. Na moje povpraševanje se potegnejo nazaj. Ko se to zgodi drugič, začutim, da so mi samozaupanje zbili že na polovico. Pa šele 3-4 minute nastopam. “Ne smeš se usrat!”, si rečem, zavedajoč se vseh izdajalskih znakov, ki sem jih videl na posnetkih prejšnjh nastopov. Tresoči se glas, jecljanje, prestrašene oči, odrezana gestikulacija. “Jaz tole znam premagat. Bil sem že večkrat v tej situaciji in vsaj v polovici primerov splaval. Enostavno se bom obnašal, da mi gre 5x boljše kot v resnici. Da mi ni hudo.”

M., starejši mož, ki meni hrbtno obrnjen sedi z druge strani široke lesene plošče, ki predstavlja mejo tistega separeja, se znova oglaša. Ob podatku, da sem Bosanec, prijavi, da je iz Travnika. Nekaj sem mu odvrnil, ravno toliko, da sem lahko nadaljeval. Sedaj pa se spet oglaša. Vprašam organizatorja T.-ja, naj ga umiri, T. niti ne trzne. Kasneje mi pojasni, da ni upal karati stalnih strank.

Tam nekje med 5. in 10. minuto jih (a ja, nek starejši gospod mora na wc, kar pomeni, da se moram umakniti, bočno obrniti, ok …) nekako dobim, tisti del o sladoledu v žogici itak zmaga v 99% primerih. Tukaj gre glih za glih. Toda jaz ga izgovarjam na način, da dramaturške pavze odmerjam tako, da naslednji stavek začnem tik preden mi tisti M. ali kdo drug skoči v besedo. Grozen občutek. Moraš se delati, da uživaš in da si popolnoma sproščen, v resnici pa si na preži, trepetaš. Kdorkoli reče, da heklerje jemlje kot izziv, laže. Jaz sem že zdavnaj izgubil strah pred njimi v smislu, da vem, da ne bom obnemel, če me kdo začne heklat, ampak ravnotako se zavedam, da sem zelo slab v improvizaciji. Imam naštudiranih nekaj avtorskih put-down kajl, kar nekaj jih je takih, ki jih vsi komiki nucajo. Nimajo avtorja, rečejo jim stack jokes. Nasplošno so komiki manj avtorsko zaščitniški, ko gre za put-down jokes. Solidarnost izvira iz empatije.

Odločim se, da bom raje regiral sproti, spontano. Kolikor vidim, polovica mojih for leti mimo glav večine, najbrž bo isto s preveč prebrisanimi put down kajlami. Pa tudi nočem znova reči: “Dej bodi tiho, niti jaz tebe ne motim, ko prazniš kante za smeti!” Ne. Bom pristen. Ker me prizadeva in ker ne neha, ga bom užalil. Tako mu bo najbrž kapnilo, da njegovo umešavanje ni zaželjeno. Če pa bo nadaljeval, bom popizdil. Tako kot sem znal že kdaj. Tako kot je znal Hicks. Ne zato, da ga oponašam, ampak zato, ker čutim, da sem to jaz. Mislim, da je cepec bila beseda, ki jo je eden mojih odgovorov M.-ju vseboval.

V bar vstopijo trije-štirje fantje in se začnejo dreti: “Ole, ole, ole! Ole, ole ole!” Poskušam improvizirati: “Nooo, super! Kdo je zmagal?” Oni nerazločno odgovarjajo, ljudem se zdi zabavno. Nadaljujem s subjektivno pripombo: “A ni najboljša stvar, ko nastopaš in sredi tvoje zgodbe uletijo štirje tipi z: ole ole ole!?” Moja reverse psychology pripomba, kot ste najbrž uganili, je odletela v neznano.

Komiki, tako kot vsi drugi ljudje, se delimo na tiste, ki lahko požrejo vse in tiste, ki tega ne morejo. Lastne čustvene labilnosti se zavedam. Poleg nekaterih tipično južnjaških triggerjev, je tukaj en, ki je splošen. Ko se začutim brezobzirno ponižanega, se mi kratkomalo odpuli. Zato vem, da se v nedogled ne morem nadmudrivati s heklerjem. Prej ko slej mi poči. Ali sem zaradi tega neprimeren za komika? “Najbrž ja”, mi je rekel gospod, ki je celotno zadevo opazoval z distance. Jaz se ne bi strinjal. Ne glede na karakter in temperament, tako kot vsak drug umetnik, v sebi imam potrebo po izražanju. Izbire pravzaprav nimam. Kud’ puklo.

Ob koncu Juge motenj ni, a navdušenje ni visoko nad ničlo. M. me opozori, da on ima večjega kot jaz. Ok. Tole bom obrnil na simpatičen način. Žalitev je le povečala tenzije (kot žalitve pogosto znajo), zato bom zdaj dal vedeti folku, da se znam zajebavati in da nisem prišel z metlo v riti. “Pa dooooooobro, stari, imaš večjega!”, s kar se da prikupnim in dobrohotnim smehom zalučam, v upanju na simpatije in splošno omilitev tenzij. “Ti priznam! Si boljši komik od mene in imaš večjega! A si lahko zdej tiho?” Spravni poskus ne zaleže kaj preveč. Po 15 minutah neuspešnega nastopa me ne marajo. Razen mize na moji levi. Tam sedi kopica rosno mladih fantov in punc in so edina publika, pri kateri čutim, da moj humor gre skozi tako, kot kje drugje. Kot navadno.

Grem končat prvi del s 24ur. Ta je nedvomno močnejši in ta mora palit! Niti do konca ga nisem uspel povedati. Umešavali so se M. in njegov prijatelj, ki mu vmes pribije: “Ja, ne boš pustil Busancu, da te zajebava!”. Vmes iz tiste smeri pade tudi ena grožnja, zaslišim: “Zdej si pa gotov!” Instinktivno odreagiram: “Lahko se stepeva, ni problema! Nisem jaz Vid Valič, da bom tukaj z vami v nedogled tekmoval v kajlah. Če se kdo hoče tepst, sem takoj za!”  Ali nekaj takega.

Po takih besedah, ki so se zgodile nekje vmes, je jasno, da atmosfera ni ravno prijetna. Mogoče zato fore iz 24ur ne grejo skozi. Ne vem. Ne morem verjeti. Povedal sem polovico bita, so poslušali, ampak se niso smejali. Zdaj pa se spet oglašajo. M. prekine moj nastop. Zdej kar vice govori. Kolega ga podpira. Nič, zaključil bom ta prvi del tako: “OK, jaz bom tukaj končal prvi del, ne morem več tako. To vem že iz izkušenj: ko en moti, še gre, ampak ko cepec ima frenda cepca, ki ga podpira, potem je konec. Pavza!”

Takoj, ko sem odložil mikrofon grem do M.-jeve mize. In tukaj sledi presenečenje. Ni bilo kreganja. Ni bilo pretepa. Na moje vprašanje: “Stari, pa zakaj me konstantno motiš? Jaz sem se za ta nastop cel dan pripravljal, ti pa se kar nekaj oglašaš sredi mojega pripovedovanja.” me M. z vsem začudenjem pogleda: “To je tebe motilo?! Jaz se samo hecam … da je zabava!”

Ko mu pojasnim, da to 18 kratno motenje nastopa zame ni nobena zabava, me vpraša, če hočem slišati vic. Skočim po kamero. Pove rasističen vic v kamero. Se opraviči za oglašanje in obljubi, da bo v drugem delu tiho. Pove drugega. Rad bi mi častil drink, jaz mu rečem, da jaz častim njega cel večer, če bo treba, samo da naj bo tiho. Kakšen rasizem, pravi, naj raje pogledam kdaj Kursadžije, da se bom česa naučil.

Grem do mize, kjer so T., njegova (domnevam) punca in mama. Vsi vidno razočarani. Poskušam razložiti, da drugače ni šlo. Prepričan sem, da bo v drugem delu boljše, kljub temu, da je večja miza na desni nepovratno spraznjena. Sem se pobotal z glavnim heklerjem M.-jem, obljubil je, da bo tiho. Zdaj itak imam samo krajše, divje bite. Mimo nas M. gre na čik. Grem kmalu za njim. Zunaj me eden od dveh lokalnih frajerčkov začne izzivati, da sem brez jajc. Široko se mu smejem v obraz, ker doživljam nočno moro in si nekako želim, da bi vse skupaj kulminiralo s pretepom. Nato se to moje smehljanje prelevi v moje klasično dopovedovanje folku, da ni merilo kvalitete komika to, koliko zna zabijati folk nazaj. In da je konec nastopa takoj, ko se nekdo odloči, da bo nekomu uničil nastop.

Tukaj ni bilo tega namena. Tukaj so nekateri preprosto hoteli videti “iz kakšnega testa sem”. Ni bilo zlobe, prepričan sem. A ravnotako sem prepričan, da ne bi mogel izpeljati uspešnega nastopa v nobenem primeru. Svaka čast Valiču. Namejal je publiko, ki je na kožo pisana Vrliču.

Na čik izstopi tudi ole ole ole skupina. Z nasmehom rečem: “Fantje, vi ste po novem tretjina moje publike, Prosim, pejte not!” D., najglasnejši izmed njih, me začudeno vpraša: Ti res misliš nadaljevat?” Rečem: “Ja.” D. začne odkimavati z glavo. To ni bilo odkimavanje v slogu: “Neverjetno, kakšna volja!”, ampak v slogu: “Pa ti si, človek božji, najmanj duhovit komik na tem svetu, zdej si se tam cvrl 20 minut in greš po še?!”

Kljub vsemu sem bil prepričan, da bom popravil vtis. Slabše ne more biti. Grem na Živali, ki bodo zmaga, potem pa Kitajci, za konec Moški-Ženske in Disco.

Vraga. Že ob začetku D. na mojo interakcijo začne dajati take neuporabne odgovore, da me ja čimbolj zmede. Spet nadmudrivanje. Ga zabijem, da seksa z bullmastifi. Folk se smeje. Mimo mene gre en ole ole olejevec iz wc-ja. Na njegovo vprašanje, kako smo prišli do te teme, mu pribijem, da je to ena od tem, ki smo jih načeli, medtem ko je on v wc-ju drkal. Ta (kot iz topa) fekalna fora začuda ne gre dobro skozi. Kako to? Zdaj pa sem res zbegan. M. tam spet nekaj govori. En se tik pred mano oglasi na telefon. Lepo se mu zahvalim in sporočim, da se počutim počaščenega, da telefonira med mojim nastopom ter naj enako naredi Borisu Cavazzi v neki njegovi predstavi. Da bo tudi Boris to cenil.

OK, hitro na fore o živalih.

Ne palijo! Kako?! Kako?! Temu se vedno in povsod smejejo. Začnejo se pogovarjati. Jaz z nasmeškom neham s tekstom in začnem komentirati situacijo: “Hehe, tole je res hecno, ta se pogovarja, ta tudi, ta posluša, ta posluša, posluša, ne posluša, ne posluša, se pogovarja …”

Tukaj D. dvigne glas: “Pa dej stari, če si v komediji, pa da maš jajce, stavi se zad, pizda!”

“Zad za čim?”, ga vprašam?

“Ja, če si v komediji, me zabiješ 100 na uro. Še enkrat me nisi zabil!”

“Zakaj bi te zabijal? Če te sploh ne gane, tudi če ti …”

Na tem mestu njegov kolega zapoje: “Ne gane me, ne gane me, srce je kakor kamen!” Nekdo odzadaj nekaj pribije o pudl terierju. D. mi razlaga, da pač nisem dober ter da mi je to že zunaj povedal. Povem mu, da se jaz njemu ne rabim dokazovat, da že par let živim od tega in da je on en kurac zame. Da se dokazujem le publiki, ki posluša in da šanso izvajalcu.

Besedo kurac gospa T-jeva mama vzame kot queue za pristop do mene: “Perica, prosim nehajte.”

D.-ja podatek, da živim od stand-upa in da me lokal plačuje dobesedno šokira. Naredi tako grimaso, kot jo naredi najbolj vživet navijač, ko sodnik ne dosodi očitnega gola. Kasneje doda:

“Če sem jaz kurac zate, kaj si ti za ostale?”

Wernerjev fan me prijazno vpraša, če lahko pove vic. Povej. Sporočim vsem, da prekinjam nastop na zahtevo gospe lastnice. Tole na koncu itak ni bil standup, ampak prerekanje. Vic je dober, ga pohvalim. D. pravi naj si ga zapišem. Razložim mu, da stand-up niso vici in da jaz izvajam nekaj, kar je na drugem nivoju.

“Ampak nisi smešen.”, doda D.

Prerekava se še malo, nato se zahvalim vsem, ki so poslušali in jim zaželim lep večer.

Ko pridem do mize, je gospa mama povsem potrta. Pravi, da večje polomije v življenju ni videla. Rečem ji, da slabšega nastopa v življenju nisem imel. Ko začne govoriti o moji neuspešnosti, se mi zazdi, da cilja na temo honorarja in jo direktno vprašam. Pravi, da to ni bilo vredno ničesar, ampak da mi da 100€. Nedopustno se ji zdi, da sem žalil stranke. Vse kar pove, pove umirjeno. Pravi, da ne bo mogla spati.

Užaljen sem in to tudi povem. Nisem pohlepen človek in dal sem vse od sebe, da bi ljudi zabaval. Vrgli so me iz tira in nastop je bil katastrofalen, a to nikakor ni le moja krivda. Cel dan sem razmišljal o nastopu. Potoval sem več kot dve uri. Doma bom šele ob pol treh. Ne čutim se krivega za polomijo. Razložim vsem trem, da sem čustven, da včasih reagiram spontano in da je po bitki lahko biti general. Nima smisla, da jim razlagam o tem, kako stendaperji doživljamo heklerje, o Hicksovem Freebirdu ali o Carlinovih cukrčkih tipa “I hope your kid dies in a car fire“. Taglinea te žalitve itak nihče v tistem prostoru ne bi razumel.

Vzamem le denar za potne stroške in odidem. Pred avtom dvignjenih rok zakričim: “Najslabši nastop v življenju, wooo hoooo!” Le toliko, da mi vsaj za trenutek odleže.

Če se sprašujete, ali sem jezen nanje – nisem. Nimam zamer do nobenega v tistem prostoru. Kvečjemu sem vesel, da sem se pred odhodom od mize do mize ljudem opravičil za pokvarjen večer in tistima dvema za žalitve. Enostavneje bi jih bilo poimenovati zarukanci, kmetavzarji, deliverance people ipd. in tako preboleti poraz. Toda po premlevanju o dogodku sem ugotovil, da v celotnem večeru nihče od njih ni bil žaljiv do mene. Niti enkrat. Pa tudi tista grožnja je najbrž bila mišljena drugače. Kljub temu, da sem mnenja, da njihova nedojemljivost mojega humorja ni upravičen razlog za brezobzirno, nekulturno in nepotrebno sabotiranje mojega nastopa, sem jaz tisti, ki sem se v tistem prostoru spustil najnižje. In sem zaradi sfrustriranosti bil tudi najnevarnejši element. Oni so se samo obnašali skladno s tem, kar pojmujejo pod “nastop komika”.

Počutim se grozno. Taki nastopi ostanejo v meni. Stand-up ni easy money.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 28.11.2010 ob 07:25 pod Emo, Komedija, Stand-up comedy, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

19 odgovorov na “Tisto noč, ko so me pojedli”
  1. larakrof - 28.11.2010 ob 08:48
    larakrof

    Ajoj, ne vem kdaj sem se nazadnje prijavila v svoj acc ampak za tole se prov morm.

    Somebody needs a hug.

    Kar težko mi je poslušat take zgodbe. Se opravičujem ker se ne strinjam z delom kjer jih ne želiš poimenovati kot zarukance..ampak to pač so. Call it like it is.

    Kljub temu da očitno niste na istem nivoju, da vam ne palijo iste fore.. bi se od ljudi nad 10 let nekako pričakovalo da odreagirajo nekam bolj.. vljudno? Ne vem katera beseda bi bila primerna ;)

    Po drugi strani moraš pa tud ti mal povadit trdo kožo..to govorim kot ena čustveno labilna oseba drugi :D

    Škoda, naj ti taki nastopi ne uničijo veselja..

  2. perica - 28.11.2010 ob 09:26
    perica

    Tnx za tolažbo.

    Mislim, da si ne zaslužijo zaničevanja, ker tisto, kar so počeli, niso počeli iz zlobe. Za njih je komični nastop gladiatorska zadeva. Niso prišli poslušat, prišli so pribijat, ker tapravi jih bo utišal 100 krat, če je treba. Torej, pojmovanje.

    Btw, naslov sem spremenil zaradi pietete. Siolovci so me prehiteli in objavili starega na Siolovi naslovnici :/

  3. kamazov - 28.11.2010 ob 11:07

    Pred avtom dvignjenih rok zakričim: “Najslabši nastop v življenju, wooo hoooo!” – kralj :D

    drugače pa ne vem, kako lahko sploh pride do take katastrofe… in ne vem zakaj si vztrajal do konca (kljub temu, da sem prebral). sam bi se definitivno stepel, da sebi popravim občutek… :) plus če standup pojmujejo tako kot ga, so nerazgledani, glupi, kar se sklada tudi z njihovim obnašanjem.
    možno tudi, da si ti že vnaprej zaslutil, da stvari ne bodo tekle gladko, pa si jim potem dajal vtis nekoga, ki se ga lahko lotijo…
    v vsakem primeru… nekaj si pobral iz tega, to je sigurno. in vem da si ne morete privoščit, da bi izbirali in bili zahtevni glede prizorišč nastopov, ampak dajte se malo cenit, zahtevajte nekatere stvari od ljudi, ki prirejajo zadevo…

  4. Keptn - 28.11.2010 ob 12:42

    Uporabi jih za nov material. Naredi točko o slovenskih redneckih.
    Seveda priporočam, da jo potem izvajaš samo v Ljubljani pa še kje. :D

  5. dr.ejtsch - 28.11.2010 ob 14:43
    dr.ejtsch

    hej
    sej veš da redko preberem tvoj blog … zato ker redko sploh preberem katerega … vsaj tok redko kot napišem kakega

    ampak na tega si me “skoraj osebno” povabil … začutil sem da ga moram prebrat. Celega :)

    zdej pa sem v dilemi, koliko komentirat … na kateri strani sploh bit … verjet komiku ali lastniku … morda celo publiki

    Moram se strinjat s Kamazovom
    “možno tudi, da si ti že vnaprej zaslutil, da stvari ne bodo tekle gladko, pa si jim potem dajal vtis nekoga, ki se ga lahko lotijo…”

    Vendarle ne bi bilo fer se postavljati na stran enega ali drugega … res ne. Bi moral biti tam. Iz zapisa lahko potegneš veliko, pošteno si nam povedal, da je blo vse v ku… Ampak kdo je res kriv za to? … Verjetno na koncu vendarle komik. Čeprav se je zgodilo čisto vsakemu. Uletel si med nevajene takšne komedije nepripravljen na kulturni šok. Oni so se odzvali po svoje, ti si naredil po svoje. Rezultat je bil, da si zastonj nastopil … za potne stroške. Oni ne bodo vzeli tako, njim se bo zdelo, da so te še vedno preveč plačali. 2x bodo premislili, preden bodo naslednjič poklicali komika. In če ga bodo, sta spet 2 scenarija. Ali ne bo ljudi, ali a bo scal kri, ker bodo prišli nadrkani …

    Komentiral bom samo še tole, ker sem vzel osebno:
    Kdorkoli reče, da heklerje jemlje kot izziv, laže.
    HEKLANJE MI JE IZZIV in če misliš da lažem, tudi prav. Nikoli se nisem imel za poklicanega komika, tudi ne za poklicanega da učim o komediji … pa oboje včasih probam. Ampak heklanje pa obožujem. Čeprav mu nisem kos skoraj nikoli zares. Vidiš, to je zame izziv!

    Vsekakor upam, da boš imel par odličnih nastopov v kratkem času in da boš lahko pozabil na tegale. Čeprav je res, da na take nikoli ne pozabimo. Potlačimo jih vase. In se kasneje norca iz njih delamo … dejmo se torej čimprej norca delat …

  6. kinkitone - 28.11.2010 ob 15:45
    kinkitone

    Sam’ na guob’c!

  7. samokodela - 28.11.2010 ob 16:18
    samokodela

    Sočustvujem!! Čimprej spet najdi notranjo harmonijo in se ne obremenjuj!

    Slabe prostorske razmere, publika ki ni bila tvoja ciljna publika(kajti ciljna publika te obožuje in uživa in po tolikih nasopih se lahko zavedaš, da bo zadeva ziher laufala še lep čas), publika sestavljena iz neinteligentnih, nevzgojenih kretenov in še kaj se bi dalo našteti!

    Ne sekiraj se in samo uspešno nadaljuj. Nikomur ki je na odru ni najbolj prijetno, če ima slab odziv, še manj pa če ga primtivni folk podjebava.

    Je pa res, da gre v osnovi za to, da je vsekakor tebi osebno tvoj stand up material dober in smešen in to te lahko drži pokonci, ko se publika odziva na tako bebast način in jim ni smešno! To da je smešno tebi, ti daje moč! Skratka obstajala je tudi možnost, da bi skoraj kakor robot nadaljeval z nastopom in jih popolnoma ignoriral in morda(poudarjam morda) bi se sčasoma umirili!

    Če imaš naprimer rock koncert, je marsikaj lažje, ker je vse skupaj dovolj glasno da nihče ne moti in potem samo poslušaš aplavz!

    Skratka Perica drži se, meni se zdiš odličen stand up komik in imaš svojo publiko in živiš od tega, pa tudi v svojih zapisih se mi zdiš zelo inteligenten, predvsem pa človek z določenimi vrednotami, ki so vse bolj redke!!

    Rock on!!!

  8. samokodela - 28.11.2010 ob 16:32
    samokodela

    Gre pač za to, da je en folk toliko glup, da če kaj protestiraš, ker te motijo ali če se ti začne trest glas, ker se ne smejijo, da takšen bebav folk potem začne mislit:
    Pa kaj zdaj težiš, nismo mi krivi, da nam nisi všeč, sprijazni se s tem.

    V resnici pa je normalno, da človeku ni prijetno, če ne navduši publike, še hujše pa je če se te publika loti s primitivizmom. Ampak tukaj vse težave rešuje ciljna publika, ki jo ti imaš!

    Skratka nič ni narobe, da si se z njimi sprl, čeprav je to škoda, ampak glede na to, kako so se obnašali je blo to čisto primerno.

    Ampak če ni prava publika in če so kreteni, potem se bodo stvari le zapletale, če jim boš nasedal! Njihovi pritlehnosti, faušiji in njihovemu prepričanju, da jim hočeš bit na vsak način všeč in če jim nisi, se pa buniš.

    V resnici se ti je le rahlo videlo, da ti ni najbolj prijetno, protestiral pa si le zato, ker so se kretensko obnašali in prav si naredil, ampak za drugič ti v tako situaciji pripročam, da brez da bi trenil z očesom preprosto nadaljuješ!

    Uh malo sem se razpisal!! Self thought psychologist! Rock on
    Perica woody Allen Jerković!! Če bo še kakšen problem profesor Kodela pomaga!!Iz lastnih izkušenj!!

  9. Domagoj - 28.11.2010 ob 17:56

    Kad se takvo što dogodi, a događa se svima tu i tamo, jednostavno počneš više cijeniti normalnu publiku i normalne uvjete za nastupanje. I shvatiš koliko je ovaj posao zahtjevan i težak i koliko utječe na nas. Ono koliko me digne dobra gaža i dobra reakcija nije ništa naspram toga koliko me spusti loša. Ne zaboravljaš to, ne prelaziš preko toga i dobre gaže ne ublažuju užas te večeri. I makar je omjer tih loših gaža 1:100 i makar su za taj osjećaj krivi debili iz neke pripizdine koji realno ni ne zaslužuju ništa više od male smrdljive birtije i zvukova nekog seljačkog radija dok se nalijevaju cugom i dok se žale kako se kod njih ništa ne događa. Zato i postoji gumica da se takve septičke jame izbrišu iz mreže društvenih događanja pa nek pocrkaju u svojoj bijedi i izolaciji od civilizacijskih tekovina! Žao mi je da sam se sad istresao na meni apsolutno nepoznato mjesto i ljude, ali ovo kaj si napisao me podsjetilo na ISTU takvu gažu koju sam doživio i vratio mi bed koji sam tada osjećao… čak je i zahod bio iza mene :)

  10. rox - 28.11.2010 ob 17:56

    Tudi najboljšim se zgodi. Spomni se na Carlina legendo, kolikokrat se je pobral z odra zaradi zahojene publike, ali pa na Billa Hicksa, prav tako legendo, kolikokrat se redneckom ni pustil zboojati z odra, čeprav so tisti svoj booooo tulili vsepovprek.

  11. larakrof - 28.11.2010 ob 20:16
    larakrof

    Uf ja, naslov je bil pa bad timing. Ne se sekirat .. ne vem če je kdo opazil.

    Dejsto, da najdeš razumevanje za njihovo ravnanje slednjega pač ne opravičuje.

    No, pa čim manj takšnih gigov, mogoče se pa na katerem oglasim tudi jaz :)

    lp

  12. kamazov - 28.11.2010 ob 20:46

    “i makar su za taj osjećaj krivi debili iz neke pripizdine koji realno ni ne zaslužuju ništa više od male smrdljive birtije i zvukova nekog seljačkog radija dok se nalijevaju cugom i dok se žale kako se kod njih ništa ne događa. Zato i postoji gumica da se takve septičke jame izbrišu iz mreže društvenih događanja pa nek pocrkaju u svojoj bijedi i izolaciji od civilizacijskih tekovina!” ovo je stvarno quote material rant :D

  13. Laure - 30.11.2010 ob 19:08

    Če bi prišu z Lexusom bi te najbrž bolj spoštovali! ;)

  14. Andrej - 3.12.2010 ob 14:43

    No, jaz sem še eden, ki je prebral v celoti. Huh, se bere pretty hard. Vzemi to izkušnjo kot del tvoje stand-up poti. Spomni se na Believe o Izzardu in kaj morate včasih stand-up komiki vse dati skozi (osebno sem samo konzument;). Nikakor pa naj ti to ne zbije morale in poguma za naprej, še vedno si car :)
    Pa še to, morda niso bili žaljivi do tebe, z nerazumevanjem for pa so kljub temu pokazali na nizek nivo inteligence. Drži se, Andrej:)

  15. Nejc P. - 6.12.2010 ob 18:11

    Kruto stari. Na eni strani maš ugled sebe, lastnika, svoj ponos in dostojanstvo, na drugi pa svoj ego, brezobzirnost publike, nepoznavanje standupa in pa drugo valovno dolžino razmišljanja.

    Občudujem te, da si šel po pavzi še nazaj, svaka čast. keep it up!

  16. Papir - 15.12.2010 ob 13:21

    Perica, ti si taka faca. Tudi da se takole zventaš in poveš, kako je bilo. Naj te taki nastopi čimmanj potrejo, čeprav je lažje reči kot storiti.
    Nekoč se nam je en impro nastop podobno tragično zapletel, s to razliko, da se je naša skupina na koncu pač pobita pobrala domov. Ne samo, da se folk ni smejal, dobesedno zaprepadeni so gledali dogajanje in se spogledovali, ko smo jih vabili, da sodelujejo (predlagajo goofy teme za skeče itd.), pa so bili tiho in nihče si ni upal nič reči, ker so bili vsi ostali tiho. Razen par hehljajev iz ozadja, smo igrali bolj sami sebi. Stran smo šli v četici, kot da nas nekdo pelje pred zid, na poti ven nam je pa še nekdo rekel “Kaj je blo pa to??”. Lepo, res. Sam ker smo bili v skupini, smo se lahko na ta račun potem vsaj pošteno narežali. Ampak ne tam. Tam bi dali vrečko čez glavo, če bi lahko.

    Tako da shit happens :)

  17. perica - 18.12.2010 ob 01:05
    perica

    Hvala vsem za odgovore.

    @Papir

    Ja, ko je še nekdo zraven, je lažje tako izkušnjo preživet, tudi če je samo tam za družbo. Če pa je zraven komik, potem je smeh že v štartu, ko prispeš in vidiš pogoje.

  18. PERICA » December to remember - 24.12.2010 ob 12:55

    [...] epizodi, ki se je zgodila tik pred hektičnim decembrom in me “opogumila” zanj, so se nastopi [...]

  19. pelsaa - 27.08.2011 ob 20:44

    Perica ne sekiraj se to so pač Radlje ob Dravi, tam so vsi taki…

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !