PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Isle of Dogs

20.04.2011

Isle of Dogs je nekdanji otok v londonskem East Endu. Tam z družino domuje Nino Bantić, član legendarne zagrebške komične skupine Zločesta djeca. Mož, ki je za  teden dni v sobo svojih otrok sprejel Domagoja, Tina in mene. Pedja, kot peti član ekipe z misijo “Balkanci na angleškem comedy circuitu” je s svojo družino bil nastanjen drugje.

Tin je bil najbolj zagrizen odnesti čimveč. Pri Bantićevih se je zadržal najdlje. Laufal je okrog, poskušal nastopiti prav vsak dan, čim prej izpiliti kratek set, ustvariti čim več kontaktov, čimprej se udomačiti v UK sceni. Pedjo je precej omejevalo in molzlo destvo, da se je v London odpravil z družino. Midva z Domagojem sva največ tičala skupaj, najbrž sva se zato tudi brez kakršnekoli potrebe napol skregala na poti domov.

Isle of Dogs je tudi prava alegorija na to, kako sem doživel UK comedy sceno.

V Londonu je stand-upa in stand-up komikov kot kiča na turbofolk žurki. Tako domačih kot tujcev. Ker je tradicija tako dolga in ker gre za etablirano in direktno pot k zabavljaški slavi in bogastvu, je stand-up za številne nadebudneže strast, hobi, intelektualno-performerska rekreacija z upanjem. Mnogi ne le da niso plačani za nastope, temveč sami plačujejo to rekreacijo. Poznavanje žanra je med publiko seveda veliko prisotneje kot pri nas, tako kot tudi kvaliteta amaterjev, polprofesionalcev in profesionalcev.

Vse to sem nekako vedel tudi pred odhodom, a vseeno sem obstal odprtih ust, ko sem videl do kam je everyone-is-a-standup fenomen pripeljal obrobje UK comedy scene. Lokalov, kjer se odvijajo stand-up večeri, je malo morje. In večina teh improviziranih comedy klubov je na robu obstoja. Ker je toliko komikov, lastniki lokalov črpajo prihodke iz denarnic wannabe komikov in njihovih podpornikov.

To je bilo še najbolj očitno v Cavendish Armsu, kjer so za pogoj postavili, da vsak nastopajoči mora pripeljati prijatelja in obvezno ostati od trenutka prijave do konca šova v lokalu. Upravitelj je tip,  ki med povezovanjem “igra” sovražno nastrojenega sebe proti vsem, ki ne spoštujejo zakonov, ki jih je on zastavil, najsi bodo komiki ali publika, ker je v teh malih klubih to pogosto eno in isto. Zakoni pa so narejeni tako, da čimveč keša steče v njegov žep. Agresivnost je šla do te mere, da je Domagoj bil povsem znerviran, tudi sam sem se zaradi vsega počutil manj prijetno. A sem vseeno uspel odmisliti nevšečnosti in speljati uspešen nastop.

Pred tem sva z Domagojem nastopila v South Wimbledonu, v klubu The Grove. Tam mi nastop ni uspel najbolje, neverjetno je kako pritisk angleškega okolja poslabša sposobnost govora v angleščini. Vsaka beseda zveni bolj rusko. Domagoj se je odrezal občutno bolje kot v Bathu. Med našimi nastopi je bilo moč slišati sirene čez cesto. Nekdo je nekoga ubil na avtobusu, so rekli. 15 metrov stran. Delavski South Wimbledon je tudi drugače rough neighbourhood.

Prvi nastop, na Bath Comedy Festivalu, je bil bittersweet izkušnja. Gostitelj in direktor festivala Nick je car, folk v Bathu prijazen, super je bilo vse, razen naše izvedbe. Jebi ga.

Spoznal sem in izmenjal kar nekaj misli z izkušenima kanadskima komikoma Craigom Campbellom in Tonyjem Lawom. Odlična komika z močno odrsko prezenco, spraševal sem veliko in posrkal vsako njuno besedo. Zahvaljujoč Ninotu sem si ogledal dva stand-up šova v eastendovskem klubu Up the Creek. Prvi večer je bil open mic, drugi pa professional night. Headliner na slednjem je bil Američan, toda mene je bolj impresioniral mladi, domači komik Eric Lampaert,  dečko nevsakdanjega videza, ki je po naključju dva dni kasneje nastopil kot opening act pred nama v klubu The Grove. V Up the Creeku je razturil, v The Groveu popušil, a ravno tam me je navdušil. Kombinira stile Izzarda, Brandta in Nobleja, ampak prepričan sem, da bo kmalu iznašel lastnega. Izvedel je 15 minut zgolj iz riffinga na neodzivno publiko, meni se je zdel odličen, publiki in organizatorju pa niti ne.

“Was it painful?”, sem ga vprašal, ko je sestopil.

“Yes!”, mi je skrušeno odgovoril. Rekel sem mu, da tisto, kar je v šali povedal na odru, ni daleč od resnice. Da bo nekoč polnil velike dvorane.

Celotna izkušnja je bila odlična šola. Izvedel sem, da se setov kljub logičnemu izločanju neprimernih bitov ne da kar prenesti v angleško okolje. Vse moraš razstaviti v prafaktorje in nanovo sestaviti act, foro po foro. Za začetek je 5 minutni set polna kapa, več kot 10 pa ti itak kar nekaj časa ne dajo, ker si niko i ništa. Slovenija je v primerjavi z Anglijo pravi raj za stand-up komike, zlasti začetnike.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 20.04.2011 ob 12:07 pod Avtorsko, Komedija, Stand-up comedy, Video, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Isle of Dogs”
  1. sosed - 20.04.2011 ob 13:53
    sosed

    Čestitke za pogum. Verjamem, da je nastopati v tujem jeziku v žanru, kjer največ velja sproščenost in se živčnost zavoha na daleč, vse prej kot lahko delo.

  2. perica - 25.04.2011 ob 13:10
    perica

    Tnx, čeprav za kaj takega res ne rabiš nekega poguma. Se prijaviš, nastopiš (kakorkoli že) in greš. Več poguma rabiš, da kot domačin nastopiš v Sloveniji.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !