PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Joan Rivers: A Piece of Work (2010)

31.08.2011

V zadnjih dneh sem pogledal še dva sveža dokumentarca o komikih. Conan O’Brien can’t stop (2011), na Ivanov predlog, in Joan Rivers: A Piece of Work (2010), ki sem ga sam zvohal. Slednji me je bolj impresioniral. *Spoiler alert*

Brez težav bi lahko povlekel nekaj paralel med filmoma, oba glavna akterja sta deloholika in Joan Rivers can’t stop bi bil povsem primeren naslov za film o 75 letni gospe, ki je pri svoji starosti energičnejša od večine mojih sovrstnikov. Filma o Conanu ne bi na dolgo komentiral.  Gre za dokumentarec, ki spremlja Conana in njegovo ekipo med ustvarjanjem zabavnega live šova in turnejo, ki sledi. Projekt je nastal kot posledica tega, da so za 6 mesecev Conanu pogodbeno preprečili pojavljanje na TV. In šele, ko so razprodali nekaj dvoran, so zares zavihali rokave in začeli z delom na šovu. Poleg vtisa o Conanovi zagrizenosti in sposobnosti improvizacije in nedvomnem talentu, se mi je v spomin vtisnilo predvsem to, da si ne bi želel biti član njegove ekipe.

Film o Joan Rivers spremlja leto dni v življenju te ikone ameriške komedije, z ozirom na njeno celotno kariero. Na čase, ko se je kot mlada komičarka borila za napredovanje v biznisu, ko se je poročila s TV producentom Edgarjem Rosenbergom ter na čase po njegovi smrti, ko sta se s hčerko Melisso znašli v velikih finančnih težavah.

Joan se zdi neuničljiva. Zaveda se, da od njenega uspeha ni odvisna samo njena usoda, temveč tudi usode vseh članov njenega nemaloštavilnega tima. Po drugi strani pa se ne zaveda, da ni igralka, temveč komičarka. Zase pravi, da je igralka, ki že celo življenje igra komičarko, toda jasno je, da njena igra ni močno cenjena. Nihče pa ji ne more oporekati komičnih veščin in vseh dosežkov v več kot 40 letni karieri stand-up komičarke, ki je prevzela žensko štafeto iz rok Phillis Diller, obe pa sta ikoni tega žanra.

Kot obličje strahu kameri predstavi prazen rokovnik. Tudi sam na konec spiska prihajajočih nastopov marsikdaj gledam kot na rob prepada, toda potolažim se z mislijo, da če pride do konca povpraševanja po mojih nastopih v živo, se bom za določen čas enostavno začasno zaposlil, s čimerkoli že, samo da bodo položnice plačane. Joan nima izbire, vzdržuje ekipo ljudi in živi izjemno potratno. Navajena je na določen slog življenja, njena rezidenca pa je “kot rezidenca Marie Antoinette, če bi le-ta imela denar.” Dodatno jo žene misel, da se ji kljub globoki starosti zdi, da ni doživela vrhunca. Vmes pa nekdo pove, da je v komediji vrhunec pravzaprav vsak nov nastop.

Eden bolj zanimivih trenutkov je seveda tisti, ko jo hekler zmoti rekoč, da šale o gluhonemih niso smešne, ker on ima gluhega sina, nakar ga Joan nadere z besedami: “Kako si neumen! Tudi moja mama je gluha, pa kaj? Itak, da je smešno, ker je humor nekaj kar nam pomaga prebroditi težke stvari v življenju, idiot!” In kljub temu, da se zdi, da nastop nadaljuje vehementno in uspešno, prve besede ob sestopu z odra so citat tistega kar je hekler povedal. “To je bil res težek trenutek. Te vrže iz tira,  publika postane živčna in jo je strah smejanja. Možgani šibajo miljo na minuto. Kam naj grem, kam naj jih peljem? Dve stvari sta istočasno v pogonu: tvoja usta in tvoji možgani. K sreči mi je uspelo dobiti jih nazaj.”

Zgodba s Carsonom mi do sedaj ni bila znana, presenetilo me je, kako surovo jo je odrezal. Ona pa me je presenetila, ko je dala jasno vedeti, da ji ni všeč vloga tarče roasta. Glede na to, da je kariero zgradila z ostrim jezikom in da je njen stand-up v veliki meri posmehovanje zvezdnikov, pa tudi na samem roastu se, kolikor se spomnim, na zgražanje nekoga iz publike na kruto foro na njen račun, zadere: “Oh, it’s funny!”

Njene plastične operacije pa so v luči tega nenehnega boja za obstanek v svetu šovbiznisa skorajda samoumevne. Takšna kot je, izbire pravzaprav nima. She’s dancing as fast as she can. Ker je tako dolgo na sceni, ve kaj pomeni biti gor in kaj biti dol (hot or not). In zato frenetično išče pot do naslednje izstrelitve, zavedajoč se kako kratko bo trajala. Ob koncu filma jo prek trapastega resničnostnega šova tudi doseže, a odrska sreča je le in zgolj to. Človek ne more resnično biti srečen, ko nima več komu reči: Remember when?

Ogled filma ljubiteljem žanra toplo priporočam.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 31.08.2011 ob 00:17 pod Film, Foto, Komedija, Snov, Stand-up comedy, Velikani stand-up komedije, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Joan Rivers: A Piece of Work (2010)”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !