PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Razvoj stand-up komedije drugod in pri nas

9.07.2012

Piše se leto 2012 in stand-up komedija se je pri nas razvila do stopnje, da stand-up komike trenutno zasledimo povsod; v klubih in gledališčih, na festivalih in prireditvah vseh vrst, v predavalnicah in zabaviščnih centrih, v tiskanih medijih, na radiu in televiziji. Znani obrazi  polnijo velike dvorane, nastopi gostujočih komikov iz Hrvaške, Srbije in angleško govorečih dežel so stalnica. Slovenski komiki nastopajo v skoraj vseh republikah bivše skupne države, občasno nastopijo tudi v Angliji, Franciji, ZDA.

Junija letos se na festivalu Lent obeta že 6. zaporedni Oder stand-up komedije, kjer novost predstavljajo makedonski in nemški večer ter »Noč komika«.  Avgusta se bo na Ljubljanskem gradu zgodil 5. samostojni Mednarodni festival stand-up komedije Panč, ki gosti 24 komikov in v štirih dneh privabi več kot 3.000 obiskovalcev.

Zimski festival Panč 2012, Cankarjev dom, Ljubljana

Toda pojdimo po vrsti in najprej definirajmo žanr in preletimo njegov pojav in razvoj v deželah, kjer je prvotno nastal, ker se bomo le tako lahko kvalitetno posvetili tudi pojavu stand-up komikov in razvoju zvrsti pri nas.

Glavni element, ki loči stand-up od »navadne« gledališke predstave, je direkten nagovor občinstva brez namišljene četrte »stene«, ki ga sicer zasledimo tudi v starogrškem teatru. Format, pri katerem izvajalec samostojno zabava publiko, zajema široko paleto žanrov, ki imajo veliko skupnih karakteristik, toda kar označujemo s stand-up komedijo, je žanr, ki se je pojavil v prvi polovici 20. stoletja v Severni Ameriki in na Britanskem otočju.

Pionirji stand-up komedije so bili varietejski komiki, ki so v obdobju med svetovnima vojnama zabavali publiko z raznovrstnim programom, ki je vključeval petje, ples, skeče itd. Občutno bolj groteskno je poglavje t.i. minstrel šovov, kjer so belci nastopali prebarvani v črnce, prikazujoč jih kot trapaste klovne.

V združenih državah so zgodovino pisali Jack Benny, George Burns, Bob Hope,  Milton Berle idr. Z razvojem radia in televizije se je tovrstna zabava prenesla tudi v domove, varietejski komik Milton Berle je kmalu postal vseameriški »Uncle Miltie«

Jack Benny

Po t.i. »zlati dobi« televizije v ZDA v ‘50-ih in ‘60-ih, v kateri na površje med drugimi priplavata aktualno-politični Mort Sahl in kralj žaljivega humorja Don Rickles (oba še živeča, Rickles še aktiven), je sledilo obdobje, ki ga je zaznamoval največji revolucionar žanra – Lenny Bruce. Uporaba »obscenega« jezika med nastopi in posledične aretacije so jasno risale mejo dovoljenega, ki jo je Bruce vztrajno prebijal vse do tragičnega konca.

Lenny Bruce

Štafeto družbene kritike in obravnavanja prepovedanega skozi stand-up sta prevzela mojster besedil George Carlin ter odkritosrčni, preklinjajoči Richard Pryor, za njima pa jedki, direktni in nepopustljivi Bill Hicks ter milejši Bill Maher. Dandanes ta plamen ohranja predvsem nihilistični »alco trash« filozof Doug Stanhope, ob njem treba omeniti vsaj še Billa Burra in Louisa CK-ja, čigar strugi sta vidno globlji kot pri večini ostalih, čeprav so njuna besedila osebnoizpovedna in ne kritiška.

L. 1972 se je v Los Angelesu odprl famozni Comedy Store, ki ga je nova lastnica Mitzi Shore prenovila in povečala ter odprla podružnico v San Diegu. Po velikem razmahu stand-up komedije v sedemdesetih letih, ko sta stadione polnila »wild and crazy guy« Steve Martin in omikani Bill Cosby, je ob koncu tega desetletja ameriška scena doživela hud padec.

Močno povečana popularnost žanra je povzročila enormno povpraševanje, ki je presegalo (kvalitetno) ponudbo. Mnogi lastniki lokalov si niso mogli privoščiti kvalitetnega komika in so v želji po povečanju prometa najemali cenene komike, ki so z nekvalitetnimi nastopi odganjali publiko in kmalu porušili sistem.

Popularnost je žanru ob koncu ‘80-ih povrnila generacija na čelu z Eddiejem Murphyjem in Robinom Williamsom, v ‘90-ih sta k dodatnemu razmahu pripomogli predvsem zvezdništvi analitika malenkosti Jerryja Seinfelda in dežurnega kričača Chrisa Rocka. V zadnjem desetletju pa je v ZDA najbrž najmočneje odmevalo ime Dave Chapelle.

Osrednja figura britanskega varietejskega obdobja je bil Max Miller, znan po vpadljivih oblekah, sentimentalnih pesmih in ostrih šalah. Komedija je v ZK bila močno cenzurirana, kar je upočasnjevalo njen razvoj.

Max Miller

Radijski komični hit  »The Goon Show« so v ‘60-ih ustvarjali Peter Sellers, Spike Milligan in Harry Secombe. Komični duet Morecambe and Wise sta skeče iz varieteja uspešno prenesla na televizijo in v ‘70-ih dosegla neverjetno priljubljenost. V teh letih so se prek BBC-ja uveljavili tudi nadrealistični humoristi Monty Python. Čeprav našteti ne sodijo med stand-up komike, jih je nujno omeniti, ker so oblikovali tisto, kar je danes po svetu znano kot »angleški humor« in močno vplivali na bodočo generacijo stand-up komikov, zlasti Peter Sellers in John Cleese.

Z razvojem medijev je v ‘70-ih variete na Britanskem kmalu izumrl, začele so se razvijati druge scene. Ena izmed njih je zaživela v »Delavskih klubih«,  kjer je prevladoval primitivnejši humor (npr. rasistični stand-up Bernarda Manninga). Stand-up komedija v folk klubih pa je pogosto vključevala hecne pesmi. Billy Connolly, folk pevec škotskega porekla, se je z razposajenim »story telling«slogom polnim sočnih kletvic prelevil v kultnega stand-up komika. Njegova zvezda je najmočneje zažarela v ‘70-ih in ‘80-ih in tudi njegov velik vpliv (zelo podoben vplivu Richarda Pryorja) priznavajo mnogi moderni angleški komiki (npr. Jimmy Carr).

Istočasno se je razvijala tudi alternativna satirična stand-up scena, ki je kulminirala z obiskom kontroverznega gosta Lennyja Brucea v londonskem klubu The Establishment.

L. 1979 se je odprl londonski Comedy Store, l. 1983 pa veriga komičnih klubov Jongleurs in se je scena iz Londona razširila po celotnem Združenem kraljestvu. Med modernimi predstavniki angleške stand-up scene velja vsekakor izpostaviti Eddieja Izzarda, ki je ulične performanse zamenjal za stand-up  in izoblikoval izjemno izviren slog.

Pri obravnavi slovenske stand-up scene je uvodoma treba omeniti, da je Slovenija zgolj ena izmed številnih držav po svetu, ki je z razvojem interneta pridobila nov žanr, ki temelji na ameriškem in britanskem vzorcu in ga zasledimo na velikih festivalih komedije kot sta edinburški festival Fringe ali montrealski Just For Laughs.

Če gledamo skozi prizmo formata, stand-up komiki na Slovenskem obstajajo že dolgo. V novejši dobi sta to predvsem Tone Fornezzi – Tof in jugoslovanska zvezda Vinko Šimek alias Jaka Šraufciger. Slednjega bi lahko označili za slovenskega Maxa Millerja, čeprav bi v jugoslovanskem okvirju tak poklon prej dali njegovi mentorici, pokojni Neli Eržišnik. V pogovoru z Žigo Valetičem, zbirateljem in preučevalcem slovenskega humorja, sem izvedel, da je v bivšem režimu bil pogost pojav amaterskih, neplačanih komikov, ki so tudi po več ur zabavali omizja v gostilnah. Šlo je kakopak za t.i. vicmaherje, neobremenjene z avtorstvom repertoarja.

Toda če govorimo o stand-up komikih, ki ustvarjanje temeljijo na principih žanra onkraj luže, se zgodba začne z razvojem interneta. Prvi popadki stand-up komedije so se zgodili v KUD France Prešeren konec ‘90-ih, nato je skupina Nove zvezde komedije; Jernej Kuntner, Danijel Sraka, Violeta Tomič idr. leta 2001 odprla stand-up večere v lokalu Cafe Antico v Ljubljani in jih kasneje preselila v Mansion pub, današnji Zlati zob.

Po besedah Srake so z nastopi vztrajali dve leti, nato so dvignili roke od razvoja scene. Ko sem se sam l. 2003 aktiviral na področju stand-up komedije, nisem zasledil nikogar, ki bi svoje delo predstavljal s tem pripisom. Še najbližje aktivnemu stand-upu je s klubskimi nastopi deloval komično-glasbeni duet Slon in Sadež.

Skoraj istočasno sta se pojavili dve žarišči: eno v Kopru s projektom »Ceu smeh«, kjer je vzniknil Mladen Pahović, drugo v Kranju, kjer so stand-up dogajanje razplamteli predvsem Boštjan Gorenc – Pižama, Miki Bubulj in Ranko Babič. L. 2005 se je v Mariboru producent Slavko Škvorc odločil za delavniški pristop in k mentorstvu delavnic privabil hrvaškega igralca Željka Vukmirico. Razvoj v obdobju 2003-2007 je bil težaven in počasen.

Januarja l. 2007 sem s pomočjo Andreja Težaka ustanovil skupino Komikaze, istega leta se je pojavila nova generacija komikov: Tin Vodopivec, Klemen Mauhler, Klemen Bučan, Marko Kumer – Murč, Rox de Gabba, Vid Valič, Martina Ipša, Dalibor Božič – Buco, kasneje tudi Lucija Ćirović, Tadej Toš idr. Zgodil se je prvi veliki premik. Na festivalu Lent 2007 je Škvorc zbral vse, kar je takratna slovenska scena imela za ponuditi. V letih 2007-2008 je stand-up našel svoj dom predvsem v študentskih in mladinskih centrih, KUD France Prešeren ter v kultnem klubu Gromka na Metelkovi.

Komikaze, Festival Lent 2007

Drugi veliki premik se je zgodil s festivalom Panč l. 2008 na Ljubljanskem gradu. Mediji so predstavili  Sloveniji novico, da scena obstaja. Takrat se je stand-up komikom močno povečalo število korporativnih nastopov, kar je nekaterim olajšalo prestop v profesionalizem.

Poleg uvodoma naštetega bi za konec poudaril, da se je v zadnjih dveh letih pojavilo več kot 20 novih stand-up komikov, ki smo jih »veterani« vpeljali prek delavnic ali »odprtih mikrofonov« in ki trenutno redno nastopajo. Vzpostavila se je močna povezava s hrvaško in srbsko sceno, vedno bolj se odpirata tudi bosanska in makedonska. Kljub temu, da v Sloveniji še vedno ni comedy kluba, ki bi primarno negoval stand-up, je glede na dosežke v zadnjih petih letih in trenutno stanje prihodnost videti svetla.

Objavljeno v publikaciji Življenje na dotik, EPK Maribor 2012

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 9.07.2012 ob 20:02 pod Avtorsko, Foto, Komedija, Komikaze tour, Mediji, Slovenija, Stand-up comedy, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Razvoj stand-up komedije drugod in pri nas”
  1. miran - 12.07.2012 ob 20:16

    Ha! To se pa bere kot ena seminarska za srednjo šolo. A si dobil petko? :D

    Ampak fajn in poučno. :)

  2. perica - 15.07.2012 ob 17:12
    perica

    Bere so kot: čimveč ključnih imen in podatkov stisniti v 9.000 znakov, pa da vse skupaj ima glavo in rep in ne izpade kot golo naštevanje.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !