PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

O nastopu na črnem večeru letošnjega Panča

26.08.2014

V naslednjih vrsticah bom podrobno pojasnil svoj letošnji nastop na festivalu Panč, zlasti zaključni del, ki je (pričakovano) bil za mnoge sporen. Prejel sem namreč tudi nekaj zasebnih sporočil, ki izražajo neodobravanje.

Ne gre za »padalce«, za ljudi, ki so me na Panču letos videli prvič ali drugič in me bodo zaradi tega čez pol leta v vrsti za kruh gledali postrani, jaz pa se bom spraševal kaj za vraga sem jim storil. Če bi mi pisal kdo izmed teh, se mi ne bi ljubilo sestavljati obširnega odgovora, kvečjemu: »Hvala za feedback in srečno!« ter spodaj prgišče edukativnih povezav do Wikipedije. Gre za ljudi, ki me spremljajo dlje in rdeča nit sporočil je: »Sem dolgoletni fan, drugače si super, ampak tisto na koncu …«

Torej, nastop sem odprl z osebno zgodbo o nonotu, ki je bil mežnar/alkoholik, o otroških igricah v pravoslavni cerkvi in pripetljajih na pokopališču. Ta zgodba se je prelila v nekaj misli o smrti in pogrebih. Nato sem nadaljeval z vmesno igrico »Katerega raka bi najraje imeli?«, kjer sem upal (in doživel), da bo publika dovolj odbita, da se skupno režimo krutosti življenja v brk. Sledil je večkrat preverjeni bit o nekrofiliji (vse ostalo do tu je bilo izvedeno le nekajkrat ali nikoli prej) in za zaključek – Aristokrati, s katerimi sem udaril brez razlage konteksta, misleč: kdor pozna, naj uživa, kdor ne, naj se drži za glavo. To je, mimogrede, ob vmesni igrici bil edini kos besedila, ki je zarezal v tabuje in zares testiral poslušalca. Fore o pokojnem nonotu letijo večinoma na njegov račun in so zelo sprejemljive, bit o nekrofiliji pa je lažna kontroverznost. Nekrofilija je tako oddaljen pojem, da brez težav funkcionira povsod. Absolutni mainstream.

Že predhodno mi je bilo jasno, da bodo Aristokrati odrski samomor. Ravno zato sem jih dal na konec. Zanimivo je bilo opazovati, kako se odziv skozi to točko zmanjšuje in moj nastop posledično razkraja. Z vidika uspešnosti, seveda. Kakovost izvedbe mi je tokrat uspelo obdržati v precejšnji meri, predvsem zahvaljujoč dotedanji povratni energiji. Hecna je ta meja okusnega, sprejemljivega. Fora iz igrice; “Tisti, ki že ima raka, naj ne dviguje roke, da hoče še enega!”, je povzročila ogromen smeh, čeprav je šla na račun hudo trpečih v resničnem življenju, po drugi strani pa so vulgarnosti in fore na incest namišljene, fiktivne družine za mnoge bile nesprejemljive, neokusne.

Za kaj gre pri Aristokratih? To je zgodbica, ki si jo komiki pripovedujejo med seboj že približno 80 let (nastala je med svetovnima vojnama). Okvir zgodbe je vedno isti (prikupna družinica pride k agentu za talente in izvede točko polno obscenosti), naloga komika pa je, da znotraj tega okvirja na čim kreativnejši način opiše dogajanje ter medtem poruši vse možne tabuje in prepovedi. Da komik Aristokrate naredi svoje. Da poslušalca šokira in mu njegovo »mejo dobrega okusa« zarine globoko v anus.

Predpogoj za smešnost te zgodbice je, da absolutno odvržeš vlogo tistega, ki sodi, kaj »se spodobi« in kaj ne. V nasprotnem primeru preprosto nisi kvalificiran za oceno smešnosti. Prav tako vsak, ki ne ve kaj vse sploh črni humor zajema, ni kvalificiran za njegovo ocenjevanje. Na prošnjo novinarja Zdenka Matoza smo nedeljski nastopajoči pred kratkim za Delo podali svojo definicijo črnega humorja. Moja je zelo skladna z »uradno« in se glasi:

Meje črnega humorja niso jasno zarisane. V ožjem pomenu je to humor, ki se nanaša na smrt, bolezen in trpljenje, je navadno kontroverzen in polemičen. V širšem pomenu pa zajema vse sorodne, v družbeno sprejemljivem humorju nezaželene tematike (pedofilija, incest, nasilje, umor, iznakaženje, kriminal itd.). Odpira prosto pot mračnemu; cinizmu, sarkazmu, satiri, pa tudi vulgarnosti, obscenosti in groteski. Ne zmeni se za prepovedi in razkriva, da je »meja dobrega okusa« subjektivna kategorija, ki v absolutnem ne obstaja.

Subjektivno, torej. Subjektivno. Zato je pri komentiranju nečesa podobno spolzkega vedno priporočljivo vmes stisniti »po mojem mnenju«, ali »meni«. »Po mojem mnenju ni bilo smešno. Meni se je zdelo neokusno.« Poleg tega, da tako navzven ne izpadeš absolutni sodnik vsega stvarstva, tudi samega sebe opomniš, da je to zgolj tvoje mnenje, močno pogojeno z družbenimi tabuji, in da mogoče neki drugi obiskovalec istočasno piše, da je bilo »za umret smešno, vrhunsko, fantastično, ravno prav«.

V takih primerih gre za boj – kako močni so zadržki in kako močne so šale. Toda če so zadržki premočni, šale nimajo šans, ne glede na kvaliteto. Z obrtniškega vidika pa je zagovarjati kakovost humornih zasukov in kreativnih podob za komika zelo lahka naloga, gre za preprosto matematiko. Preprosto je, a zaradi neizogibne subjektivnosti ocenjevanja humorja tudi nesmiselno.

Za konec še nekaj besed o cilju in motivih.

Na prvem mestu sem še vedno imel namen zabavati tako sebe kot publiko, upoštevajoč zaključni strel v koleno. Eden izmed osebnih motivov je bil, da se spotoma ponorčujem iz politike komercialnih televizij, ki nam že več kot desetletje v usta tlačijo fekalno mešanico resničnostnih šovov, najsi gre za talente, kuhanje ali ekshibicioniste, ki poležavajo. Drek, drek, drek, drek. Mnogi so za čuda to poanto preslišali.

Glavni cilj ni bil testirati meje občinstva. Aristokrate si, kot rečeno, komiki že desetletja pripovedujejo med seboj. Z razlogom. Da je ta zgodba za nekega povprečnega obiskovalca, 44-letnega krajinskega arhitekta in njegovo uiber zrihtano ženo, ki jo je pripeljal na večer peterletovskega črnega humorja, nesprejemljiva, je jasno a priori. Sprejemljiva je le manjšim klubskim publikam (predhodno sem točko izvedel dvakrat v klubih v Ljubljani in Sežani, obakrat zelo uspešno). Torej, čeprav gre za zgodbo, ki definira tabuje in meje, večje potrebe po ugotavljanju mej ni bilo, saj je pri publiki na Panču zelo jasna.

Je pa bila potreba po pošiljanju informacije, da stand-up komedija ni servis.

Da ni zgolj storitvena dejavnost po meri plačnika, kot se je pri nas uveljavilo mnenje po dobrem desetletju razvoja scene. In črni večer se mi je zdel kot zelo umesten trenutek.

Vi plačate, mi nasmejimo. Že res, a ne vedno brezpogojno. Od samega začetka izvajam tudi nastope za zaključene družbe (zabave podjetij, poroke, rojstni dnevi ipd.) in brez težav upoštevam želje »brez religije«, »brez politike«, »brez kakršnihkoli težkih tem«. »Čim več na to tematiko, čim manj na tisto.« Včasih stisnem zobe in naredim obvoz tudi okoli kakšne trivialnejše teme, kjer imam (pre)močna stališča. Vse iz spoštovanja do publike in naročnika, h katerima sem prišel kot gost. Toda ko publika pride na mojo predstavo ali na nevtralen teren, kot je festival Panč, potem je dogovor: Vi plačate, jaz nasmejim, ampak pod mojimi pogoji. Ker prav tukaj namreč po moji oceni poteka ločnica – ali je stand-up zgolj prazno zabavljaštvo ali pa tudi umetnost.

Če je stand-up vendarle nekaj več kot plačana vožnja v lunaparku (in bi res rad videl, da bi pri nas bila), potem tu ni mesta ne cenzuri, ne »glasbenim željam«, ne upogibanju kakršnemu koli pričakovanju. Ker ta pot ne vodi v smeri Lennyja, Carlina, Pryorja, Hicksa. Ta pot vodi v usodo reveža na tem posnetku.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 26.08.2014 ob 22:48 pod Avtorsko, Kritikaka, Slovenija, Stand-up comedy, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “O nastopu na črnem večeru letošnjega Panča”
  1. IZTOK GARTNER - 28.08.2014 ob 21:40
    IZTOK GARTNER

    Proti temu komedijantu nimaš za burek :)
    https://vine.co/v/Ml2Y969EIQB

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !