PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Tretja anekdota s kapsi

15.07.2015

Tretja anekdota s kapsi. Tale ni prometna. Je šovbiz. Pa daljša.

Novo leto dvatisoč …. devet? Nekaj takega. Mogoče 2010. Nastopam kot komik-povezovalec novoletnega večera v eni gostilni na obrobju Ljubljane. Ena tistih bizarnejših gaž.

Mize so rezevirane, ob napovedani uri jih zapolnijo povečini trebuškasti možakarji v zrelih letih in njihove frajle v večernih oblekah z obveznimi vzorci namiznih pregrinjal. Mene seveda posedejo skupaj z bendom.

Nisem primeren za moderatorja, ker se ta sposobnost v veliki meri tepe s stand-upom. Če furaš podobo dostojanstvenega, profi moderatorja, enega tistih, ki jih folk pozna s TV in ki honorarno služijo s predavanji iz retorike, govoriš z jezikom, ki je odmaknjen od ljudi. Od ljudi, od realnosti, od vsega. Če se odločiš za podobo ljudskega moderatorja, nisi prazen, si pa cenen. V obeh primerih pa moraš cel večer stresati take puhlice in oguljene fraze, ki jih stendaperski gobec preprosto ni sposoben izreči.

“No, sedaj pa vsi skupaj lepo vzemimo kozarčke v roke in nazdravimo prihahajočemu letu, naj bo takšno ali drugačno …”

WAAAT-DA-FAAAK TI GOVOOORIIIIIIIŠ????
“TAKŠNO ALI DRUGAČNO” – KAJ TO SPLOH POMENI?!!!

“VSI SKUPAJ” NAJ VZAMEMO “KOZARČKE”?! A NE VIDIŠ KAKO NEPOTREBNA JE BESEDA “SKUPAJ”??? HA? HAAA?!!! “VSI SKUPAJ” SMO MALI DEBILČKI, KI RABIJO POMANJŠEVALNIČKE, AL KAJ!?

Hočem reči … s težavo puslušam večino moderatorjev.

Tu pa tam pa seveda sprejmem to vlogo, ker je honorar 2-3 višji, zahtevnost pa 2-3 nižja. Ne pričakujejo večje produkcije smeha, včasih celo dobiš tekst, tretirajo te kot Oliverja Mlakarja … majka.

Ok, ampak kje so kapsi? Pridejo, pridejo, tam nekje proti koncu.

Torej, v situaciji, ko si je organizator zamislil “duhovito povezovanje”, stendaperji razkosamo svoj material in ob vsakem izhodu ponucamo en bit ali dva, še boljše je, če imaš na zalogi veliko onelinerjev. Neavtorski material žal ne pride upoštev.

Oddelam en izhod, bend, drug izhod, bend, tretji izhod … zmeren uspeh, pričakovano slabša bera smeha kot sicer, toda večer teče. Bend je seveda za to veliko bolj zaslužen kot jaz. Vsakič vmes se vsedem nazaj k mizi, večerjamo, beseda nanese na višino honorarja.
“Vam izdam, če mi prvo vi poveste svojega.”

Uh, izkaže se, da sem bolje plačan kot oni štirje skupaj. Pa ne zato, ker bi  bil blazno drag, ampak oni so očitno šli res pod ceno, glede na to, da so novoletni honorarji navadno krat dva, včasih krat tri.
Par trenutkov nerodne tišine. “Svaka čast! Dobro si se zmenu!”, reče en in me potreplja po rami, češ: “Brez skrbi, se bomo kljub temu še naprej pogovarjali s tabo.”

Za konec, za tik pred polnočjo, prišparam bit v katerem brijem norca iz oddaje 24ur. Blesav material, čisti posmeh, ne preveč domiseln. Sem ga nehal izvajati že pred 4 leti, ker je izgubil na aktualnosti in posledično na moči, ampak takrat je žaril in palil. Spomnim se nastopov, ko so se ljudje dušili od smeha na zaključno oponašanje Uroša Slaka, ki v porodnišnici moderira rojstvo lastnega otroka.

8 minut do polnoči. Z bendom se zmenim, da jih po 5 minutah stand-upa povabim na oder in da skupaj z odštevanjem svečano pričakamo novo leto. Da se mi, skupinica veseljakov na obrobju Ljubljane, magično povežemo z vso razigrano, praznujočo, odštevajočo maso v našem časovnem pasu.
Pridem gor in začnem … Ne gre najbolje. Gospa na sredini dvorane začne protestirati.

“Kaj pa je, gospa? Vas je kaj zmotilo?”

“Ja! Je novo leto, vi pa govorite kako so v poročilih poplave in naravne katastrofe! Kje so kakšne BOŽIČNE TEME?”

Pazi, božične teme. Jebi ga, nimam jih. Pa tudi če bi imel kakšno, najbrž ne bi bila prav blažena, ker humor redko nastane iz situacij, ko se vsi imajo fletno.

“Jah, gospa, glasbenih želja žal ne sprejemam …”

“Ne morete govorit o grozotah na novoletno noč!”

“Pa kakšne grozote, a ste sploh poslušali? Kritiziram nesmiselnost informativnih oddaj, gospa!”

“Groza, groza!

Ma groza je ta tvoj klobuk, vještico jedna. Se prerekava v nedogled, vmes nekdo zakriči: Ua, ua!

“Prosim?’”

“Ura, ura!”

O fak, polnoč je! Odštevanje!

“Fantje, hitro, hitro!”, vabim bend na oder in gledam na mobitel.

Piše tri minute čez polnoč.

“Ok, ok – smo glih ujeli!  Evo ga, DESET! DEVET! OSEM! SEDEM!”


Ka-ta-strofa.

Takšni nastopi vedno pustijo trajno sled na duši komika. Najhujše je jutro po tistem, ko med pomivanjem posode podoživljaš vse trenutke in zraven delaš boleče grimase. Če je izkušnja bila res boleča, jih brez težav prikličeš tudi leta kasneje. Ampak tistega večera se spominjam tudi po eni simpatični plati.
Bend so namreč sestavljali štirje policaji. Eden izmed njih je imel telefon poln prank zajebancij, poln posnetkov odraslih, uniformiranih ljudi, ki se obnašajo kot maturanti v LLoret de Maru.
En video je prikaže policaja, ki stopi do roba jezera, da bi uriniral vanj, na kar ga nekdo sune z nogo v rit in porine do kolen v vodo, drugi spet prikaže dogodek na stranišču (domnevam policijske postaje), kjer kakajočega policaja kolegi zaklenejo in mu pod vrata rinejo goreče časopise …
Naslednji dan povem kolegom vse kar se je dogajalo in vprašam:

“Si misliš, da nek tip ukrade ta telefon in objavi posnetke na netu!”, Vid pa reče:
“Budalo, TI BI MORAL BIT TA TIP!”

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 15.07.2015 ob 12:35 pod Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Tretja anekdota s kapsi”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !