PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

O avtih in ovinkasti poti stoječega šaljivca

23.09.2015

Zdravo. Odločil sem se spisati nekaj daljšega o novi predstavi in o poti do nje vsem vam, ki me spremljate že vrsto let. Vi ste namreč edini, ki se jim bo ljubilo brati te klobase. Promocija je v polnem mahu, v prihajajočih dneh bom še glasneje trobil o predstavi prek številnih medijev, ampak čutil sem potrebo spisati tudi nekoliko bolj osebno spremno pismo …

Jeseni leta 2003, ko sem prvič začutil kaj pomeni povedati svojo domislico na odru in sprejeti takojšnjo reakcijo ljudi, sem vedel, da sem našel svoj poklic. In od takrat, pa vse do ključnega leta 2007, ko smo si Pižama, Tešky, Mladen, Rox in jaz nadeli ime Komikaze in začeli pohod po malih odrih, se je moja sedanja situacija zdela kot fatamorgana. Biti komik, živeti od tega, celo izbirati kje boš nastopil in kje ne. Delal sem kot nočni polnilec polic in se vozil s kolesom vrednim 40€. Obstoj stand-upa v Sloveniji je bil negotov. Šele ko smo se na odrih začeli srečevati s Tinom, Klemnoma, Vidom, Murčem, Coletom, Duletom, Mikijem in Rankom, Martino, Juretom, Lucijo, je bilo jasno, da se rojeva scena, ki ne bo zlahka ugasnila.

Nato se je, kot rad reče Tin, osnovnošolsko obdobje Komikaz zaključilo. Pisalo se je leto 2009, vročega julijskega dne sem v zaruznjeni petki, ki sem jo prav takšno zaruznjeno in brez pokrova za rezervoar kupil leto prej za 300€, iz Ljubljane peljal v Koper in se tam prijavil za socialno pomoč. Izgubil sem službo prodajalca pohištva, imel sem minimalne prihanke, na koledarju pa sta do konca leta bila vpisana le 2 nastopa, od katerih se je obetalo dvakrat po 70€ neto. Jasen pokazatelj, da bo poslovni del svoje poti treba vzeti v lastne roke.

Ker nas je vezal močan skupni interes, pa tudi prijateljstva, ki so se spletla v tem času, se razhod Komikaz ni prav veliko čutil. Še vedno smo nastopali skupinsko, še vedno smo potovali skupaj, še vedno je za vsakega izmed nas vrhunec leta bil Festival Panč. Pisali smo nove materiale, nastopali na starih in novih odrih. Decembra 2009 so frišne stand-up komike odkrila podjetja, ki so pred tem najemala improvizatorje, še pred tem pa Kuntnerja, Gojca, Tofa, Kobala … in kogarkoli že. Mi smo bili novi, hip in – poceni. Prodal sem petko za 175€ (tip je bil razočaran, da ni metalik siva!) in si za 1.900€ kupil modrega Cliota. Imel je prevoženih zgolj 86.000 km. Kasneje sem izvedel, da je prodajalec vendarle švercer – torej zgolj 286.000 km.

Pisal sem nove materiale, začel eksperimetirati z Đej Kejem, kasneje tudi s črnim humorjem. V mojem pisanju in razmišljanju se je postopoma vedno bolj poznalo, da mi smeh publike kmalu ne bo več edino merilo in izključni cilj, saj se ljudje najglasneje smejimo butastim stvarem.

Vmes se je sprva odprla povezava s hrvaško sceno, nato z makedonsko, srbsko, bosansko … V obdobju 2010-2012, ko sem dol nastopal še največ, je delež mojih nastopov zunaj Slovenije znašal 15-20%. Prihodki zaradi nižjega standarda pa nekoliko manj. Po tem obdobju se je začel ustvarjati lobi, ki je prosto izmenjavo komikov med omenjenimi republikami močno omejil. Zahvaljujoč korporativnim nastopom in folku, ki me je vabil na poroke in rojstne dneve, to zame nikoli ni predstavljalo eksistencialnega problema, le rahlo grenkobo.

Tin, ki je vedno bil vodilna sila razvoja scene, mi je januarja 2012 ponudil, da v Sititeatru izvedem svoj solo šov. Sprejel sem predvsem zato, ker se mi je zdelo, da MORAM ovekovečiti svoje dotedanje delo. Bližala se je 10. obletnica mojega delovanja na področju stand-upa in sem ugotovil: Ne le, da sem medijska nula (kar me nikoli ni blazno motilo per se), temveč – če me jutri povozi kamion, bo že čez par let izbrisana vsaka sled mojega ustvarjanja.

Odrski uspehi izparijo. Ni kronologov, ki bi beležili decibele smeha na krstnem nastopu Komikaz v škofjeloški Rdeči ostrigi, ki bi ujeli Roxov fantastični moment v vrhniškem klubu Zakon, ko ga je publika povsem komično zapopadla, ki bi šteli na koliko nastopih je komik razturil, kolikokrat je bil ok in kolikokrat je popušil na polno. Kdaj je kdo zavedno sabotiral svoj nastop z inovativnejšim pristopom. Kdaj je kdo začel katastrofalno in končal z ovacijami. Smo Vid, Tin in jaz na Trnfestu pred tisočglavo množico razturili, ali bili zgolj solidni? O čem smo sploh govorili? Nobody knows, nobody cares. “Bili so neki komiki, fajn je bilo, smo se smejali …” Enkrat mi je nek tip v oči razlagal, da je lani v živo gledal nekega komika, ki je “pravil štose o sladoledni žogici.”

Zabolela me je misel, da bodo v popolno pozabo šli moji biti: Juga, 24ur, Živali, Kitajci … Biti, te majhne palice zlata, ki stand-up komika preživljajo iz leta v leto.  Njih vsebina se vtisne v kolektivni spomin ljudi le, če jih gledajo velikokrat. Na zaslonu. V nasprotnem primeru tvoji biti živijo le v tvoji in (v nekoliko popačeni obliki) v glavah tvojih kolegov.

Ja, sem rekel, bom izvedel solo šov, nadel mu bom ime po svoji najbolj znani točki in ga bom posnel kvalitetno, ker vse kar imam so bedni klipi, ki hreščijo v formatu 4:3.

Folk prišel, dvorana polna, veliko obrazov sem prepoznal. Izvedba tako-tako, video kul, avdio beden. Zvočni del stand-up speciala je ključnega pomena. Pozorno prisluhnite npr. kateremu izmed zadnjih treh specialov Louisa CK-ja: dvorano, nabito polno z njegovimi fani, smeh preveva podolgem in počez. Na vsako njegovo pavzo, najmanjšo grimasico in forico slišiš ODLIČNO reakcijo. Tip je duhovit, se strinjam, ampak ne gre za to. Gre za vrhunsko avdio realizacijo.

Torej, že leta 2012 sem imel namen objaviti svoj enoinpolurni stand-up special poimenovan Rojen v Jugi. Preprosto, na Youtubu. Toda s takšnim avdiom – no way.

Natanko leto dni kasneje Tin vpraša: A bi ponovil solo šov? Zakaj pa ne. Ponovimo, spet razprodano. Vmes s Tinom oddelava en korpo nastop, kjer namesto keša ponudijo kompenzacijo – jumbo plakatni prostor. Se odločiva to pretočit v projekt “Ajde da vidimo, če bo tole obrodilo s še kakšno ponovitvijo” in se zgodita še dve.

To bi približno bil tudi končni ponovitveni doseg, če bi bilo odvisno samo od naju. Zato sem vprašal Sititeater, če bi jih zanimalo prevzeti prodajo šova. So si ga ogledali in mi dali odobritveni pečat.

Nenadoma sem se znašel v povsem novem okolju. Skupinski nastopi so se redčili (ne le zame, scena je kljub novim obrazom doživela sprva stagnacijo, nato tudi znaten padec), jaz pa sem po desetletju nastopanja po 20 ali 30 minut na stand-up odrih zdaj jadral na teatrskem solo šovu, ki  se je iz stand-up speciala kmalu spremenil v “predstavo”. Sej veš – če kot stand-up komik ponavljaš program, si beden. Če pa je to “predstava”, potem je z vsako ponovitvijo več (občudovanja) vredna.

Še dobro, da je nisem objavil na Youtubu …

Ker je moja draga bila vedno bolj noseča, sem Cliota prvo poskusil prodati, nato pa ga podaril mami in kupil leto dni starega Focusa karavan. Števec je kazal prevoženih 20.000 km, ampak ravno pred kratkim berem, da jih pri nas tudi v avtohišah prevrtijo. Ena tistih “pizda, kje jaz živim.”

V tretji sezoni se je obisk predstave Rojen v Jugi začel  manjšati. V vseh teh letih projektnega dela sem se naučil, da ne smeš čakati, da poleno dogori in sem že julija lani začel z oblikovanjem nove predstave. Nisem se časovno omejeval, vedel pa sem, da si ne morem privoščiti nove osemletne odiseje.

Ideja je bila ustvariti predstavo, ki bo podprta s projekcijami slik. Slike bodo alfa in omega, jaz jih bom le duhovito komentiral. Slideshow stand-up, if you will. To bo potekalo veliko hitreje kot skakanje po open majkih in utrjevanje koščkov 5 minut tu, 3 minute tam. Pa ponovno gledanje v strop in tuhtanje o čem sploh naj še govorim. Kaj takega si lahko privoščiš, če nimaš dojenčka.

K pisanju sem povabil najboljšega frenda, Murča. Tip je res duhovit, kadar ni v umobolnici.

Zelo kmalu sva ugotovila, da sem bil naiven. Slideshow stand-up je sicer izvedljiv, ampak temu bi težko rekli predstava. Kvečjemu nekaj kar spominja na potopisno predavanje. Monokomedija potrebuje uvod, zaključek. Rdečo nit, (vsaj ohlapen) dramaturški lok, poanto. Razdelano mizansceno. Grafično in zvočno podobo. Zgodbo A in zgodbo B, mogoče. Režiserja in igralca. Ne stand-up komika, ki debelo uro govori in krili z eno roko, ker je v drugi mikrofon, ampak igralca, ki uporablja cel oder in celo telo. Ne frenda, ki napiše polovico for in opere roke, ampak koscenarista in režiserja, ki bo predstavi povsem predan.

In sva se dobivala tričetrt leta. Sprva v moji dnevni, nato v Sititeatru. Tipkala in tipkala in brisala natipkano. Vedno bolj se odmikala tudi od sekundarne ideje, da bo to predstava, ki direktno govori o upodobitvah človeka skozi zgodovino umetnosti. Prvič zato, ker nisem profesor FF, drugič zato, ker so kronološki pregledi dolgočasni, predvidljivi, vsega pa itak ne moreš zajet niti v 10 urah.

Odločila sva se za asociativno pisanju o človeku na sliki, na fotki, v kipu. Delovni naslov Homo Selfiens je mutiral v komercialnega: ZGODOVINA SELFI BUTLA.

Pisanje se je nadaljevalo tudi poleti, med odrskimi vajami in predpremierami. Nastal je šov, ki je nekaj povsem drugačnega od tistega kar sem delal do zdaj. Udarnost klasičnega stand-upa je zamenjal nekoliko bolj zavit humor. Vizualno in zvočno je predstava seveda veliko bogatejša. Konceptualno, pa tudi vsebinsko, so jo močno močno obogatili Uroš Fuerst, Dejan Batoćanin, David Andrej Francky, Teo Kajzer in preostala ekipa SitiTeatra. V zaključni fazi sta jo z avdio in video vložki pestrila Tin Vodopivec in Klemen Slakonja.

Nam se zdi ok. Upam, da jo pridete pogledat, čeprav letos ne menjam avta.

Najbrž niti gum.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 23.09.2015 ob 00:24 pod Avtorsko, Foto, Komedija, Vse. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “O avtih in ovinkasti poti stoječega šaljivca”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !