PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

« | | »

Jaz, migrant

29.12.2015

DECEMBER 1988

Star sem  10 let. Igramo se na snegu na obrobju Dervente. Aco, Daco in jaz. Josip, četrti član naše bande, se je odselil z družino v predmestje, na Gakovac. Mi trije smo pa ostali tu. V ulici, ki nosi hecno ime Potok zaradi potoka, ki teče ob njej. V resnici ne gre za potok, temveč za odprto kanalizacijo. Ampak za nas je to pravi potok. Poleti na njem lovimo žabe in spuščamo papirnate barčice, pozimi razbijamo led na površju.

AVGUST 1991

Sem najstnik. Zdaj živim v centru Dervente, imam novi krog prijateljev. Pogosto pa obiščem tudi tiste v ulici Potok. Tja se pripeljem na skejtu. Oblečen v preširoko srajco in preširoke hlače. V moji glavi – frajer.
Med enim izmed teh obiskov z Acotom prav po frajersko sediva vsak na svojem smetnjaku in se pogovarjava o tem kaj je novega v ulici Potok.

“Vidiš tisto punčko?”, mi z glavo pokaže deklico, ki stoji izza sosedove ograje in gleda proti nam.
Vidim.
“Je begunka! Ona in njeni starši so begunci iz Hrvaške! Tam je vojna, sej veš!”
Hm. Begunci! Svašta … Kera beda bit begunec!

APRIL 1992

Čakam. V razredu nas je le 5-6. Kje so ostali? Kje je učiteljica?

“Ni pouka, otroci! Pejte domov! Do nadaljnjega ni pouka!”, reče neka odrasla oseba, ki uleti v učilnico samo za te 3 stavke in odvihra naprej.
Skozi okno našega stanovanja gledam sosede, ki urno pakirajo stvari v avto.
“Bežijo.”, reče mama. “Mi ne bomo. Tukaj v Bosni se ne bo zgodilo nič hujšega. Muslimani so poročeni s pravoslavkami, Srbi s Hrvaticami … ne bo brat napadel brata!” nadaljuje ona, medtem ko zvok strelov v daljavi postaja pogostejši.

Te dni iz Potoka k nam v center pride dedek, s katerim se je mama smrtno skregala.
“Evo, prišel sem skozi vojno. Se poslovit.” izreče mami na vratih, skesano. Nekaj minut kasneje meni in Draganu, mojemu mlajšemu bratu, stisne poljub na teme – in odide.

MAJ 1992

Sedimo v kleti sosednje  stavbe. Noč je. Zunaj doni. Včasih zadoni daleč, tam nekje pri trgovini z že zdavnaj oropanimi policami. Včasih poči tik pred vrati. In traja in traja in traja.

Že več dni smo v kleti. Umirilo se je. Gremo nazaj do stanovanja. Na mizi je polovica okamenele pogače. To bo obrok za vse štiri. Včeraj nismo jedli nič.
Hodimo hitro po centru Dervente v hrib proti bolnišnici. Tam je bojda večje, organizirano zaklonišče.  Opazujem prerešetane fasade, na tleh luknje od granat, razbito steklo, odlomljene veje dreves, metki …
Mama me nadere, ker zaostajam. Ker zbiram metke. Nadirala me je tudi tik pred odhodom v tisto klet, ko sem zaostajal, ker sem svoje najljubše stripe skrival v kavč. V tisto špranjo med sedežnim delom in naslonjalom. Štirinajstletniki niso razsodna bitja. Takrat jo je bilo strah granate. Zdaj jo je strah snajperista.

V bolnišnici vsak dan dobimo vsaj en obrok. Oče zavrača puško, noče biti del t.i. teritorialne obrambe. Takšni civilisti za kazen pobirajo trupla. Mamo, ki je pravoslavka, odpeljejo na izpraševanje. Otroci v posebnem prostoru gledamo film na VHS kaseti. Brez živžga, brez kakršnegakoli opozorila v ta prostor trešči granata. Zvonenje v ušesih, prah … občutek, da se je stavba za nekaj metrov ugreznila v tla. Paničen iščem osemletnega brata. Nek otrok leži pri vratih skozi katera vsi drvijo ven. Ga dvignem v naročje. Ko ugotovim, da ni Dragan, ga malodane odvržem in hitim iskati naprej.

16. MAJ 1992

Sedimo na pločniku Glavne železniške postaje Ljubljana. Tukaj so nas odložili. Po nekem čudežu se nam je uspelo prebiti ven iz Bosne. Oče je dobil neko dovolilnico, da odpelje družino na varno in se vrne. Ne bo se vrnil. V rokah držimo vrečke. Mimo nas hodijo ljudje in nas gledajo. Sobota je. Mi smo prišli ven iz vojne, oni so prišli ven – žurat.

Čakamo na strica. Čez dve uri nas pobere in s katrco odpelje k sebi domov na Gažon pri Kopru.

JUNIJ 1995

Stojim na koprskem pomolu. Moker in nasmejan. Skočil bom v morje. Še stotič danes. Potem pa se bomo posušili, šli po sendvič in na Bonifiko. Ker ko sonce poleti zahaja, je čas za basket. Vsak dan.
Hodim v tretji letnik Srednje kovinarske in prometne šole Koper, smer avtomehanik. Obleke  zame mama nabavlja na Rdečem križu in to dejstvo skrbno skrivam pred sošolci. Moje znanje slovenščine je zdaj na nivoju, da me slovenski sošolci sprašujejo za pomoč pri razumevanju palatalizacije. Igram celo v ŠKL reprezentanci. Začnem trenirati tudi odbojko. Ponosen nase.

V času moje zgodnje integracije v slovensko družbo je dedek v Bosni sredi vojne hudo bolan in brez hrane. Umira dolgo in v hudih mukah. Popolnoma sam.

JULIJ 2006

Migriral iz Kopra v Ljubljano zaradi ljubezni.
Sprva je ona migrirala k meni, toda po dveh letih je ugotovila, da v Kopru na zdrži. Bova poskusila v Ljubljani. Pa glede na to, da sem zdaj že trdno odločen poskusiti s kariero v komediji, je Ljubljana edina prava destinacija. Tam so televizije, tam so številni odri.

OKTOBER 2007

Delam kot nočni polnilec polic – v največjem Mercatorju na svetu. Vsak večer ob pol devetih se s kolesom peljem iz Rakove Jelše v Dravlje, ob treh-štirih zjutraj pa nazaj. Včasih ob devetih. V dveh mesecih shujšam deset kil. Prepričan sem, da imam trakuljo. Ni trakulja. Le intenzivno kolesarjenje in fizično delo.

Nastopam v študentskih placih in sanjarim o “veliki priložnosti”. Takšni kot jo je Zrnec dobil z Viktorji. Moj “signature bit”, moja glavna točka, je že zdaj jasna – zgodba o prihodu v Slovenijo in spomini na Jugo. Rojen v Jugi.

NOVEMBER 2015

Zamujamo. Tristan bi moral biti v vrtcu najkasneje ob devetih. Prispemo ob pol desetih. Vzgojiteljce so prijazne. Zapeljem še Claudi do službe in nato domov. Prižigam računalnik, tipkam geslo, odpiram tiste štiri spletne strani, na katerih visim večidel dneva. Štiri izmed milijard strani svetovnega spleta. Prebiram novice o beguncih iz Afrike. Kljub svoji izkušnji jih gledam podobno kot tisto hrvaško begunko v ulici Potok. Čeprav se trudim, se ne morem dovolj vživeti v njihovo trpljenje. Preprosto zato, ker se ne dogaja meni.

Pokličem mamo. Sramotno redko jo kličem. Pogovarjava se o Bosni, vmes omeni, da je umrl Acov oče. Aco že dolgo ne živi v Derventi, temveč v Banja Luki.

Nekateri ostanejo v Potoku celo življenje. Tako kot Daco. A tudi on je preživel nekaj begunskih let v Srbiji. Večino nas Potok vendarle odnese. Kot je Josipa pred vojno odnesel v predmestje, kot je Acota po vojni odnesel v drugo mesto, kot je mene med vojno odnesel v drugo državo.

MIGRIRAMO. ZARADI VOJNE, ZARADI REVŠČINE, ZARADI LJUBEZNI. MIGRIRAMO – VSI.

  • Share/Bookmark
 

Avtor perica, zapisano 29.12.2015 ob 11:43 pod Avtorsko. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

9 odgovorov na “Jaz, migrant”
  1. Oskar - 29.12.2015 ob 14:00

    Perica zdravo. Želim ti izrazit moje spoštovanje. Sem sicer starejši od tebe. Sem iz Kopra in igram basket (trojke), tako da skoraj sigurno sva se kdaj srečala na Bonifiki. Kar se mene tiče, si dosti bolj Slovenec od nas, ki smo tu rojeni . Zelo rad hodim na tvoje predstave, ker si zame izvrsten komik ( bolje rečeno performer ali ne vem kako drugače reči, ker tvoje predstave kljub komičnosti imajo globlje sporočilo) in poleg tega si tudi družbeno angažiran. Škoda da nisi več v KP, ampak upam da smo te v Kp dobro sprejeli. Želim ti vse dobro , zdravje uspeh tebi in tvoji družini.

  2. Aleš - 29.12.2015 ob 14:09

    Perica,

    Čestitam. Čestitam ti za kar si dosegel do sedaj v življenju in čestitam ti za neverjetno pozitivno energijo, katero trosiš okoli.

  3. stricmarc - 29.12.2015 ob 18:56

    Odlično napisano!

  4. turbofolker - 30.12.2015 ob 09:41
    turbofolker

    Ganljiva in precej poistovetena objava.

  5. Sara - 30.12.2015 ob 09:57

    Pozdravljen!
    Super napisano, predlagam “komično obarvano” predavanje o beguncih (skozi lastno izkušnjo) za osnovnošolce in srednješolce.
    Veliko sreče pri nadaljnem ustvarjanju :-)

  6. perica - 30.12.2015 ob 21:50
    perica

    Hvala vsem za prijazne besede.

    Oskar, jaz se tebe zelo dobro spomnim, še najbolj po igri pod obročem. Iztok in Beno, Ivo, Apo, Zucca … to je ta prvi “Bonifika dream team”, ne? :)

  7. lordwales - 1.01.2016 ob 22:15

    Perica!

    Zgodba, ki me je ganila, vesel pa sem, da ti ti je kot nekdanjem beguncu uspelo kot stand up komiku.

  8. Almira - 3.05.2016 ob 00:46

    Včasih človek razume človeka, le če doživi podobno. Žal.

  9. h3x0r89 - 9.10.2016 ob 23:07

    AH tako ,.. super !

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !