PERICA JERKOVIĆ

Comedian and šlager singer

The original duckface

14.01.2013

Tako kot glasbenike pogosto sprašujejo katero muziko pa oni poslušajo, novinarji komike skoraj v vsakem intervjuju vprašajo: “Kaj pa vas nasmeje?”

V tem trenutku se navadno znajdem v nerodni situaciji, razmišljam ali naj omenim kakšne klasike kot so Monty Python ali Antonio Vivaldi in izpadem pameten, ali pa se resnično poskušam spomniti kaj me v resnici najbolj nasmeji in tako obtičim v dolgi in neprijetni tišini s končnim vtisom bednega intervjuvanca, ki ne zna odgovoriti niti na najbolj preprosto vprašanje.

Dober in resničen odgovor bi bil: mlajši jaz.

Ni je osebe, ki bi mi bila ljubša tarča posmeha kot tisti debil izpred borih petih let. Ali desetih. Ali pa ta samovšečni mulo izpred polovice življenja.

Koprski zaliv, leto 1995. Slikal … najbrž Nedžad.

  • Direkt z basket igrišča v centru
  • Krvavo rdeče najkice Flight, da se ve, da sem nekaj posebnega
  • Snežno bela Champions trenirka iz Trsta, da se ve, da nisem socialni primer, čeprav sem
  • Poza “živi zid” ni naključna, treba je izbacit prsa, da niso bili skleci zaman
  • Majica z odrezanimi rokavi, da ne motijo pri šutiranju, pa še bolj kul je
  • Iiin -  the original duckface! Leta 1995, mind you!

Frizure pa se sploh ne da komentirat. Očitno nek neuspel eksperiment.

Le-geeeeeenda.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Kritikaka | 1 komentar

Ljubi narod

12.12.2012

Ljudska ali narodna vstaja je pojem, ki vzbuja občutke simpatije. Podobne kot “boj proti okupatorju”. Ljudstvo se je  dvignilo in zoperstavilo tistim, ki so ga “fsa tota leta tukli dol”. Tlačili in izkoriščali. Ta čustva nato ustvarijo vsesplošni zanos, ki kot poplava s seboj potegne marsikaj.

Ena od stvari je ta, da populisti postanejo še bolj populistični in da jim je ljudstvo še bolj pripravljeno jesti iz roke. Zato pride do vzpona radikalnih strank. Hitler ni nagovarjal srednjega sloja. Hitler je nagovarjal delavce. Delavci pa smo praktično vsi. In tudi narod smo vsi. Zlasti z našo socialistično preteklostjo.

Zato je tem populistom toliko lažje biti “eden od”, čeprav niso. Vsi so v zanosu in vse kar teče v smeri revolucije, je dobrodošlo. Nihče si ne vzame časa, da v vrstah ljudstva identificira potuhnjence, ki brez sramu in zadržkov izkoriščajo družbeni moment sebi v prid. Tako dobrega zastonjskega PR-ja že dolgo ni bilo. In s tem ne mislim le na politike, gre za dobrostoječe gospodarstvenike, podjetnike, kulturnike in estradne osebnosti. Zelo neokusno je istovetiti se s trpljenjem ljudi, ki jih je prizadela državna politika zategovanja pasu, če služiš trikrat ali petkrat več kot nekdo, ki dela v strežbi ali pomiva tla. Neokusno in nemoralno.

In tudi trenutna ljudska vstaja  kot taka je zaradi zanosa vse prej kot trezno ocenjevana. Kdaj je ljudstvo pravzaprav vstalo? Takrat, ko so politiki šli čez vse meje. A je to res vredno takšnega občudovanja in hvale? A ni še vedno katastrofalno, da živimo v državi, kjer je politična etika tako nizka? Boleče dejstvo je, da so politiki le odraz ljudstva. Niso padli z Lune, mi smo jih izvolili.

In zakaj je ljudstvo vstalo? Zaradi interesa večine. Revnejše večine, ki je še vedno – večina.

Tak narod me, žal, ne impresionira.  To je taisti narod, čigar večina ne dovoli enakopravnosti istospolnih družin (ki že obstajajo) in čigar večina po dvajsetih letih še vedno ni sposobna empatije do ljudi, ki so bili protiustavno izbrisani iz evidence državljanov in s tem obsojeni na dve desetletji družbenega pekla.

Ne maram večine in povzdigovalcev naroda. Veličino naroda je treba meriti po odnosu do manjšin in posameznika.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Kritikaka, Slovenija | 7 komentarjev

Claudi

5.12.2012

Energija edinstvenih oseb preprosto žari skoznje. In ti ljudje so vselej lepi.                     Tudi ko so oblečeni v staro in preveliko majico.

Spomladi se poročiva, srce.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Vse | Komentiranje onemogočeno

Beograjski napisi

24.10.2012

Prejšnji vikend se je v Beogradu zgodil drugi mednarodni festival stand-up komedije, StandUpFest 2012. Nastopili smo komičarke in komiki iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Avstralije in Kanade. Vse dni festivala je velika dvorana Doma omladine Beograda bila razprodana, delno zahvaljujoč izjemnemu uspehu lanskega, prvega StandUpFesta.

Med bivanjem v Beogradu sem ujel nekaj foto utrinkov, ki nimajo veliko skupnega s festivalom, temveč skozi napise na ironičen način rišejo podobo tega dela Balkana.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, ExYu muzika, Foto, Vse | Ni komentarjev

Sokultura: Zaključni stand-up večer v KD Črnuče

24.09.2012

V sredo, 26. septembra ob 20h,  stand-up predstava v KD Črnuče. Vstop prost. Gre za zaključni nastop septembrskih delavnic stand-up komedije, ki so potekale znotraj projekta Sokultura.

Nastopajo: Igor Đilas, Marko Nakrić, Simon Zajc, Nina Konvalinka, Andrej Kokot in Admir Baltić. Povezuje yours trully.

KD Črnuče … kje pa je to?

Razlaga za fane serije Game Of  Thrones: Če je LJ-Center Kings Landing, Bežigrad pa Winterfell, so Črnuče The Wall. Naprej od Črnuč živijo wildlings iz Gameljn in white walkers iz Trzina.

Tukaj.


  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Komedija, Slovenija, Stand-up comedy | Ni komentarjev

I’m Dying Up Here: Heartbreak and High Times in Stand-up Comedy’s Golden Era

3.09.2012

Knjigo s tem naslovom sem dobil v roke (beri: nažical Tina) že pred časom in jo občasno bral na preskoke. Na dopustu mi jo je končno uspelo prebrati v celoti in temeljito.

Gre za kronologijo dogodkov na losangeleški stand-up sceni v sedemdesetih, ki jo je raziskal avtor William Knoedelseder kot takratni novinar revije Los Angeles Times. Zgodba je fascinantna in se bere skoraj kot roman, ki opisuje dogodke v dveh hišah, v klubu Improvisation pod vodstvom Budda Friedmana ter v Comedy Storu, ki ga je upravljala Mitzi Shore. Zaplet nastane, ko se Comedy Store razvije v dobičkonosno institucijo in se komiki odločijo zoperstaviti politiki brezplačnih nastopov, od katere queen bee Mitzi Shore (kljub očitnemu primeru prakse finančnega izkoriščanja umetnikov) noče odstopiti.

Knoedelseder spretno, zabavno in z veliko mero natančnosti in objektivnosti prepleta osebne zgodbe Toma Dreesena, Jaya Lena, Davida Lettermana, Robina Williamsa, Georga Millerja, Richarda Lewisa, Elayne Boosler in Steva Lubetkina. Ker je v tistem okolju cirkuliralo več sto nadebudnih komikov, ki so sanjali o tem, da jih prave osebe vidijo nastopati in iz njih naredijo zvezde, avtor občasno vpelje tudi druga, manj znana imena. Prav tako z zunanje strani osnovnega zapleta vpelje tudi takrat že uveljavljene veličine, kot so Kaufman, Pryor in Hope.

Knjiga razkriva nadvse zanimive odnose med naštetimi karakterji, ki v tistem obdobju niso bili nič drugega kot povečini revni nadebudneži, z vseh vetrov zbrani v hollywoodskem kotlu moderne ameriške stand-up komedije. Ko svet ni vedel za Robina Williamsa. Ko sta Jay in Dave bila frenda. Intrigantni so ključi kariernih poti teh današljih starčkov in pokojnikov, kako sta npr. Dreesen in Miller, kljub takratnemu visokemu statusu in številnih pojavljanjih na TV, ostala klubska komika, nezvezdnika.

Hecno je koliko podobnosti je med tistimi dogodki in dogodki med razvojem slovenske stand-up scene v zadnjih 5 letih. Čeprav bi težko komu izmed slovenskih kolegov dodelil prav vse lastnosti določenega lika iz ameriške zgodbe, so posamezne človeške lastnosti zelo primerljive. V komičnih krogih je veliko zabave in interne komedije, ampak ne manjka niti drame, boja med klani ter manjših in večjih krivic in tragedij. Pri nas si vsaj nihče ni vzel življenja. Zaenkrat.

Tudi to knjigo toplo priporočam.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Komedija, Kritikaka, Slovenija, Snov, Stand-up comedy, Velikani stand-up komedije, Video | 2 komentarjev

Hit the road, Jack

24.08.2012

Izvajalci se pogosto pritožujemo nad majhnostjo slovenskega trga, ampak če se ti da potovat tudi po manjših krajih, je Slovenija vse prej kot majhna.

Koper, Postojna, Kranj, Ljubljana, Naklo, Kobarid, Rogaška Slatina, Dutovlje, Bled, Slovenske Konjice, Mengeš, Idrija, Lesce, Črna na Koroškem, Portorož, Vindrga, Šentvid pri Lukovici,  Pungart, Križ, Tržič, Sevnica, Moravske Toplice, Brežice, Lucija, Hoče, Tolmin, Šentjur, Sežana, Kredarica, Ormož, Velenje, Radovljica, Trzin, Grosuplje, Šentjanž, Kočevje, Ptuj, Šoštanj, Trbovlje, Črnomelj, Celje, Novo Mesto, Piran, Ravne pri Šoštanju, Lanšprež pri Trebnjem, Brežice, Maribor, Vrhnika, Krško, Stična, Murska Sobota, Škofja Loka, Nova Gorica, Otočec, Malkovec, Ljutomer, Zagorje ob Savi, Lukovica, Brdo pri Lukovici, Sevnica, Dolenjske Toplice, Trbovlje, Sora pri Medvodah, Zgornje Pirniče, Stara Vrhnika, Vodice, Vidrga, Ruše, Logatec, Bukovica pri Novi Gorici, Izola, Bertoki, Čatež pri Trebnjem, Kanal ob Soči, Šmartno pri Litiji, Slovenska Bistrica, Medvode, Rakitna, Brezovica, Jevnica, Radlje ob Dravi, Trebnje, Vinica, Laško, Krško, Žalec, Ravne na Koroškem, Cerkno, Rečica ob Savinji, Šmarje pri Jelšah, Lenart, Mariborsko Pohorje, Ajdovščina, Miklavž na Dravskem polju, Slovenj Gradec, Jesenice …

Po šestih letih potovanj se mi je že zazdelo, da ga ni naselja v deželi tej, kjer na odru še nisem kazal zob in upal, da mi ljudje v zameno pokažejo svoje, pa so se spet pojavila nova.

Včeraj prvič v Hrastniku, 500 folka, super šov, danes prvič v Ribnici, septembra prvič v Pragerskem …

Hit it!

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Slovenija, Stand-up comedy, Vse | 1 komentar

Umor mačke na Marsu

19.08.2012

Raziskovalni robot jo je ubil.

Get it?

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Mediji, Vse | 2 komentarjev

Festival Panč 2012

1.08.2012

Bliža se Panč!

Torej, letos bo Panč trajal od 21. do 24 avgusta. Tinu in Teškemu je letos uspelo pripeljati eno večjih imen med trenutno aktivnimi stand-up komiki v svetu, Avstralca Steva Hughesa. Prvič bosta na Panču nastopila tudi Slon in Sadež, domači duet, ki je po mojem mnenju v zadnjem desetletju ponudil veliko zares kvalitetnega humorja. Mogoče celo največ.

Obetajo se tudi nastopi jugoslovanskih polbratov, ki še niso nastopili na gradu, priporočam prav vse.

Mene na poletnem Panču letos ne bo, pa so me organizatorji zaprosili, da razložim zakaj. Razlog je preprost. Tin je pred štirimi leti rekel, da če Urški Žolnir uspe osvojiti zlato v Londonu, Sari Isakovič pa ne, bom lahko nastopil. Tešky je nato dodal, da če hočem nastopiti, Sara Isakovič ne sme priti niti v finale 200m prosto ter da mladi lokostrelec Štrajhar mora izpasti v prvem krogu. Do tukaj vse prav in vse bi se izteklo v redu, če ne bi na koncu oba poudarila, da Žolnirjeva mora finalno borbo dobiti z ipponom ali yukom. Urška pa jo je, kot vemo, dobila z waza-arijem in mi s tem, nevede, onemogočila nastop. Ampak naj ji bo.

Šalo na stran, manjkal bom, ker manjkata tudi Vid in Ivan. Vsi trije namreč snemamo gay pornič z naslovom “Gremo mi po svoje – v troje”.

Marine Orsag prav tako ne bo na Panču, ker bo režirala.

Ok, ok …

Dejstvo je, da sem letos nastopil na Zimskem Panču in tam ponucal 25 minut materiala, ki ga predhodno na Pančih nisem izvajal. Od marca sem se trudil spravit skupaj kaj novega, hodil na open mic večere in poskušal z novimi idejami, ampak enostavno nisem bil zadovoljen s tem, kaj se je izcimilo iz njih. Na Panču naj bi predstavljali najboljši material iz preteklega leta, ne pa tisto, kar ti je uspelo spacat v zadnjih par mesecih.

Poleg tega je en kup domačih komikov, ki si močno želijo nastopa na Panču in je rahlo nefer zasedati mesto na festivalu zgolj na račun lovorik ali prijateljstva z organizatorji.

Prilagam posnetek iz Zimskega Panča (vklopite podnapise s CC, ker je zvok švoh). Se vidimo na naslednjem Panču ali kaj vmes!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Komedija, Slovenija, Stand-up comedy | 4 komentarjev

Razvoj stand-up komedije drugod in pri nas

9.07.2012

Piše se leto 2012 in stand-up komedija se je pri nas razvila do stopnje, da stand-up komike trenutno zasledimo povsod; v klubih in gledališčih, na festivalih in prireditvah vseh vrst, v predavalnicah in zabaviščnih centrih, v tiskanih medijih, na radiu in televiziji. Znani obrazi  polnijo velike dvorane, nastopi gostujočih komikov iz Hrvaške, Srbije in angleško govorečih dežel so stalnica. Slovenski komiki nastopajo v skoraj vseh republikah bivše skupne države, občasno nastopijo tudi v Angliji, Franciji, ZDA.

Junija letos se na festivalu Lent obeta že 6. zaporedni Oder stand-up komedije, kjer novost predstavljajo makedonski in nemški večer ter »Noč komika«.  Avgusta se bo na Ljubljanskem gradu zgodil 5. samostojni Mednarodni festival stand-up komedije Panč, ki gosti 24 komikov in v štirih dneh privabi več kot 3.000 obiskovalcev.

Zimski festival Panč 2012, Cankarjev dom, Ljubljana

Toda pojdimo po vrsti in najprej definirajmo žanr in preletimo njegov pojav in razvoj v deželah, kjer je prvotno nastal, ker se bomo le tako lahko kvalitetno posvetili tudi pojavu stand-up komikov in razvoju zvrsti pri nas.

Glavni element, ki loči stand-up od »navadne« gledališke predstave, je direkten nagovor občinstva brez namišljene četrte »stene«, ki ga sicer zasledimo tudi v starogrškem teatru. Format, pri katerem izvajalec samostojno zabava publiko, zajema široko paleto žanrov, ki imajo veliko skupnih karakteristik, toda kar označujemo s stand-up komedijo, je žanr, ki se je pojavil v prvi polovici 20. stoletja v Severni Ameriki in na Britanskem otočju.

Pionirji stand-up komedije so bili varietejski komiki, ki so v obdobju med svetovnima vojnama zabavali publiko z raznovrstnim programom, ki je vključeval petje, ples, skeče itd. Občutno bolj groteskno je poglavje t.i. minstrel šovov, kjer so belci nastopali prebarvani v črnce, prikazujoč jih kot trapaste klovne.

V združenih državah so zgodovino pisali Jack Benny, George Burns, Bob Hope,  Milton Berle idr. Z razvojem radia in televizije se je tovrstna zabava prenesla tudi v domove, varietejski komik Milton Berle je kmalu postal vseameriški »Uncle Miltie«

Jack Benny

Po t.i. »zlati dobi« televizije v ZDA v ‘50-ih in ‘60-ih, v kateri na površje med drugimi priplavata aktualno-politični Mort Sahl in kralj žaljivega humorja Don Rickles (oba še živeča, Rickles še aktiven), je sledilo obdobje, ki ga je zaznamoval največji revolucionar žanra – Lenny Bruce. Uporaba »obscenega« jezika med nastopi in posledične aretacije so jasno risale mejo dovoljenega, ki jo je Bruce vztrajno prebijal vse do tragičnega konca.

Lenny Bruce

Štafeto družbene kritike in obravnavanja prepovedanega skozi stand-up sta prevzela mojster besedil George Carlin ter odkritosrčni, preklinjajoči Richard Pryor, za njima pa jedki, direktni in nepopustljivi Bill Hicks ter milejši Bill Maher. Dandanes ta plamen ohranja predvsem nihilistični »alco trash« filozof Doug Stanhope, ob njem treba omeniti vsaj še Billa Burra in Louisa CK-ja, čigar strugi sta vidno globlji kot pri večini ostalih, čeprav so njuna besedila osebnoizpovedna in ne kritiška.

L. 1972 se je v Los Angelesu odprl famozni Comedy Store, ki ga je nova lastnica Mitzi Shore prenovila in povečala ter odprla podružnico v San Diegu. Po velikem razmahu stand-up komedije v sedemdesetih letih, ko sta stadione polnila »wild and crazy guy« Steve Martin in omikani Bill Cosby, je ob koncu tega desetletja ameriška scena doživela hud padec.

Močno povečana popularnost žanra je povzročila enormno povpraševanje, ki je presegalo (kvalitetno) ponudbo. Mnogi lastniki lokalov si niso mogli privoščiti kvalitetnega komika in so v želji po povečanju prometa najemali cenene komike, ki so z nekvalitetnimi nastopi odganjali publiko in kmalu porušili sistem.

Popularnost je žanru ob koncu ‘80-ih povrnila generacija na čelu z Eddiejem Murphyjem in Robinom Williamsom, v ‘90-ih sta k dodatnemu razmahu pripomogli predvsem zvezdništvi analitika malenkosti Jerryja Seinfelda in dežurnega kričača Chrisa Rocka. V zadnjem desetletju pa je v ZDA najbrž najmočneje odmevalo ime Dave Chapelle.

Osrednja figura britanskega varietejskega obdobja je bil Max Miller, znan po vpadljivih oblekah, sentimentalnih pesmih in ostrih šalah. Komedija je v ZK bila močno cenzurirana, kar je upočasnjevalo njen razvoj.

Max Miller

Radijski komični hit  »The Goon Show« so v ‘60-ih ustvarjali Peter Sellers, Spike Milligan in Harry Secombe. Komični duet Morecambe and Wise sta skeče iz varieteja uspešno prenesla na televizijo in v ‘70-ih dosegla neverjetno priljubljenost. V teh letih so se prek BBC-ja uveljavili tudi nadrealistični humoristi Monty Python. Čeprav našteti ne sodijo med stand-up komike, jih je nujno omeniti, ker so oblikovali tisto, kar je danes po svetu znano kot »angleški humor« in močno vplivali na bodočo generacijo stand-up komikov, zlasti Peter Sellers in John Cleese.

Z razvojem medijev je v ‘70-ih variete na Britanskem kmalu izumrl, začele so se razvijati druge scene. Ena izmed njih je zaživela v »Delavskih klubih«,  kjer je prevladoval primitivnejši humor (npr. rasistični stand-up Bernarda Manninga). Stand-up komedija v folk klubih pa je pogosto vključevala hecne pesmi. Billy Connolly, folk pevec škotskega porekla, se je z razposajenim »story telling«slogom polnim sočnih kletvic prelevil v kultnega stand-up komika. Njegova zvezda je najmočneje zažarela v ‘70-ih in ‘80-ih in tudi njegov velik vpliv (zelo podoben vplivu Richarda Pryorja) priznavajo mnogi moderni angleški komiki (npr. Jimmy Carr).

Istočasno se je razvijala tudi alternativna satirična stand-up scena, ki je kulminirala z obiskom kontroverznega gosta Lennyja Brucea v londonskem klubu The Establishment.

L. 1979 se je odprl londonski Comedy Store, l. 1983 pa veriga komičnih klubov Jongleurs in se je scena iz Londona razširila po celotnem Združenem kraljestvu. Med modernimi predstavniki angleške stand-up scene velja vsekakor izpostaviti Eddieja Izzarda, ki je ulične performanse zamenjal za stand-up  in izoblikoval izjemno izviren slog.

Pri obravnavi slovenske stand-up scene je uvodoma treba omeniti, da je Slovenija zgolj ena izmed številnih držav po svetu, ki je z razvojem interneta pridobila nov žanr, ki temelji na ameriškem in britanskem vzorcu in ga zasledimo na velikih festivalih komedije kot sta edinburški festival Fringe ali montrealski Just For Laughs.

Če gledamo skozi prizmo formata, stand-up komiki na Slovenskem obstajajo že dolgo. V novejši dobi sta to predvsem Tone Fornezzi – Tof in jugoslovanska zvezda Vinko Šimek alias Jaka Šraufciger. Slednjega bi lahko označili za slovenskega Maxa Millerja, čeprav bi v jugoslovanskem okvirju tak poklon prej dali njegovi mentorici, pokojni Neli Eržišnik. V pogovoru z Žigo Valetičem, zbirateljem in preučevalcem slovenskega humorja, sem izvedel, da je v bivšem režimu bil pogost pojav amaterskih, neplačanih komikov, ki so tudi po več ur zabavali omizja v gostilnah. Šlo je kakopak za t.i. vicmaherje, neobremenjene z avtorstvom repertoarja.

Toda če govorimo o stand-up komikih, ki ustvarjanje temeljijo na principih žanra onkraj luže, se zgodba začne z razvojem interneta. Prvi popadki stand-up komedije so se zgodili v KUD France Prešeren konec ‘90-ih, nato je skupina Nove zvezde komedije; Jernej Kuntner, Danijel Sraka, Violeta Tomič idr. leta 2001 odprla stand-up večere v lokalu Cafe Antico v Ljubljani in jih kasneje preselila v Mansion pub, današnji Zlati zob.

Po besedah Srake so z nastopi vztrajali dve leti, nato so dvignili roke od razvoja scene. Ko sem se sam l. 2003 aktiviral na področju stand-up komedije, nisem zasledil nikogar, ki bi svoje delo predstavljal s tem pripisom. Še najbližje aktivnemu stand-upu je s klubskimi nastopi deloval komično-glasbeni duet Slon in Sadež.

Skoraj istočasno sta se pojavili dve žarišči: eno v Kopru s projektom »Ceu smeh«, kjer je vzniknil Mladen Pahović, drugo v Kranju, kjer so stand-up dogajanje razplamteli predvsem Boštjan Gorenc – Pižama, Miki Bubulj in Ranko Babič. L. 2005 se je v Mariboru producent Slavko Škvorc odločil za delavniški pristop in k mentorstvu delavnic privabil hrvaškega igralca Željka Vukmirico. Razvoj v obdobju 2003-2007 je bil težaven in počasen.

Januarja l. 2007 sem s pomočjo Andreja Težaka ustanovil skupino Komikaze, istega leta se je pojavila nova generacija komikov: Tin Vodopivec, Klemen Mauhler, Klemen Bučan, Marko Kumer – Murč, Rox de Gabba, Vid Valič, Martina Ipša, Dalibor Božič – Buco, kasneje tudi Lucija Ćirović, Tadej Toš idr. Zgodil se je prvi veliki premik. Na festivalu Lent 2007 je Škvorc zbral vse, kar je takratna slovenska scena imela za ponuditi. V letih 2007-2008 je stand-up našel svoj dom predvsem v študentskih in mladinskih centrih, KUD France Prešeren ter v kultnem klubu Gromka na Metelkovi.

Komikaze, Festival Lent 2007

Drugi veliki premik se je zgodil s festivalom Panč l. 2008 na Ljubljanskem gradu. Mediji so predstavili  Sloveniji novico, da scena obstaja. Takrat se je stand-up komikom močno povečalo število korporativnih nastopov, kar je nekaterim olajšalo prestop v profesionalizem.

Poleg uvodoma naštetega bi za konec poudaril, da se je v zadnjih dveh letih pojavilo več kot 20 novih stand-up komikov, ki smo jih »veterani« vpeljali prek delavnic ali »odprtih mikrofonov« in ki trenutno redno nastopajo. Vzpostavila se je močna povezava s hrvaško in srbsko sceno, vedno bolj se odpirata tudi bosanska in makedonska. Kljub temu, da v Sloveniji še vedno ni comedy kluba, ki bi primarno negoval stand-up, je glede na dosežke v zadnjih petih letih in trenutno stanje prihodnost videti svetla.

Objavljeno v publikaciji Življenje na dotik, EPK Maribor 2012

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Komikaze tour, Mediji, Slovenija, Stand-up comedy, Vse | 2 komentarjev

Skopje drugič in Zimski Panč prvič

27.02.2012

Z  zamudo bom z nekaj besedami pospremil dogodka iz naslova.

O makedonskem fenomenu sem že pisal. Tokrat sva se v Skopje odpravila le midva s Tinom. Žarko Dimitrioski, organizator vseh večjih stand-up dogodkov v Skopju je nama zaupal, da mu je žal, da ni boljše izkoristil splošnega navdušenja Makedoncev nad Balkan stand-upom ob novem letu 2011. Končno sem dojel skrivnost uspeha tistega projekta. Zdaj že bivša tv hiša A1 je imela gromozanski 35% delež gledanosti v Makedoniji. Trenutno si ga delijo 4 druge televizije, ena izmed njih je snemala tokrat.

V Makedoniji ljudje trenutno povečini zares težko živijo. Mnogi pravijo, da se ne spomnijo večje revščine. Taksisti, blagajničarji, natakarji, receptorji. Vlada je uvedla navodila o varčevanju z elektriko, nekateri jih bojkotirajo, a kljub temu je marsikateri blok nenavadno temen. Ljudje se težko odločajo odšteti denar za kakršnekoli vstopnine. Navdušenje zaradi (po Žaretovih besedah) manj uspešnih stand-up poskusov domačinov je nekoliko pojenjalo, toda vseeno so dogodki, ki jih Žare dela v Klubu 69, dobro obiskani. Pred nama sta v istem klubu nastopali skupini iz Srbije in Hrvaške. Tokrat pa je spet bila tam tudi televizijska ekipa. To pomeni: a) večji domet in prepoznavnost, in b) they gonna kill our material – again.

Bilo je minus 9 in kupili smo konjak v sosednji trgovinici, v kateri je bilo prijetnih minus 8. Odločili smo se za podaljšano zadrževanje v hotelski sobi. V nekem trenutku pred polnočjo je zazvonil telefon. Iz recepcije so sporočili, da se gostje iz sosednje sobe pritožujejo nad hrupom.

YouTube slika preogleda

Šov je izpadel odlično. Ljudje so nažalost spet stali, ampak, kot rečeno, dvorana je bila polna in to je vedno dober recept za uspešnost. Atmosfera se je konstantno stopnjevala in kulminirala z zaključno točko – Pismom, ki mi ga je Žarko prevedel in pomagal prilagoditi za Makedonijo.

YouTube slika preogleda

Še pred Skopjem pa se je zgodil Zimski Panč. Stand-up se je zahvaljujoč Tinu naselil v Cankarjev dom. Na poletnem Panču sem nastopil vsakič, tokrat pa prvič na zimski različici. Občutek je bil fenomenalen. Polna Linhartova dvorana. Prvo Jezus, potem pa še klasičen 15 minutni set s Pismom na koncu. Folk super. Bradat gospod v prvi vrsti se je poleg vesem razumljivega pančlajna “Hvaljen jaz!” nebrdzano glasno nasmejal tudi na “Zdravo in smrt fažizmu!” Hecno kako veliko lahko pomenijo take podrobnosti. Ne spomnim se kdaj sem med nastopom nazadnje imel tako dober grip. Vse je šlo tako, kot sem si zamislil.

Takoj naslednji dan pa spet za plug. Eppur si muove, eppur si muove!

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija, Slovenija, Stand-up comedy, Video | Ni komentarjev

Uspelo je

31.01.2012

Posnetki iz štirih kamer za DVD iz enoinpolurne solo stand-up predstave Rojen v Jugi so varno naloženi na diske in čakajo na začetek montaže. In večjih kiksov hvala bogu ”1” nisem naredil. Aaaahhh.

Živčnost mi ni dala miru že dan pred predstavo, čeprav je takrat bilo jasno, da bo razprodana. Napol prazno dvorano je težje nasmejati, sploh pa držati v vajetih dlje časa. K sreči sem se lahko zanesel na Tina za organizacijske stvari ter na Murča za snemanje. Slednji je priskrbel še petega snemalca, tako da se je eden lahko posvetil izključno snemanju zvoka. Posnetki so videti res fajn, že zaradi tehnične kvalitete bo to nov mejnik. Pa tudi last minute odločitev za scenografijo je bila odlična. Atmosfera rahlo razmetane dnevne sobe s tadadadam – klavirjem!

Material sem razdelil v štiri sklope. Prvi je bil avtobiografski (avdicija SIT, Rojen v Jugi, Koper, Potok, Imena mest), drugi iz predstave Banzaaaj, tretji o državah in narodih (Juga, Komunizem-kapitalizem, Romunija, Kitajci, Rusi) in četrti o moško-ženskih odnosih, z najnovejšim dodatkom in trenutno daleč najljubšim bitom – Pismom. Za bis pa Živali. Imel sem pripravljenih še 4-5 onelinerjev in krajših bitov, za vsak slučaj. Od daljših starejših bitov sem izpustil le bita o modi ter o oddaji 24ur, ki je nekoč bil absolutna zmaga, a ga je precej povozil čas. Pa tudi pleh je.

Publika je bila odlična. Na vprašanje koliko je tistih, ki me prvič vidijo nastopati, je od petstotih zaploskalo okrog dvesto rok. Torej, bilo je precej tistih, ki so zlasti glavni del uvoda (Rojen v Jugi) že doživeli. Nekateri tudi večkrat. Zato (in zato, ker tokrat ni bilo vedno žrtvujočega se Tina, da uvodoma ogreje publiko) odziva ni bilo toliko, kolikor ga je točka navadno deležna. Šele po kakšnih 20-25 minutah se je vse zares poklopilo.

Ker nisem imel veliko izkušenj s celovečernimi solo nastopi, sem se pozanimal glede oscilacij. Tako Tin kot Godler sta mi pritrdila, da je res, da odzivnost publike po 45 minutah pade za določen čas, navadno okrog 10 minut. Moram reči, da tega padca nisem močno občutil. Najbrž zato, ker sem tja umestil Gilgameša, ki je že sam po sebi dovolj bizaren, da več kot toliko odziva ne more imeti. Edini bit, ki sem ga nehote preskočil, bi moral tukaj slediti. Zgodba o tem, kako sem čisto prvič Gilgameša izvedel v Cankarjevem domu pred Türkom in Bučarjem in že pol ure kasneje s porivanjem vžigal svojo zaruznjeno petko s pomočjo dveh klošarjev. Jebi ga, kdaj drugič.

Proti koncu šova se je vzdušje stopnjevalo in sem predstavo zaključil na vrhuncu. Kljub nemaloštevilnim polurnim nastopom v preteklosti, kjer se je folk davil od smeha, takega zaključnega aplavza kot v četrtek še nisem doživel. Publika močno ceni dolžino nastopa. Čutil sem tudi podporo ljudi, ki me spremljajo dalj časa, tako kot na Panču 2010. Zaradi njih sem v program umestil novejše bite SIT, Litar je litar in Pismo.

Z izvedbo seveda nisem povsem zadovoljen. Res sem vesel, da nisem naredil večjega kiksa in mislim, da je večer bil res lep in smeha poln, zaključen na pravi način in v pravem trenutku, ampak vseeno sem vseskozi delal veliko manjših napak, ki si jih nisem želel na DVDju. Ravno tako me boli, da je točka Rojen v Jugi na tehnično slabšem posnetku iz festivala Lent 2009 občutno uspešnejša. Ampak nikoli ne veš kako bo kaj šlo, to je tudi največji čar nastopa v živo.

Sve u svemu, uspelo je! Če jutri umrem, sem pomirjen, ker me bo velik del stand-up ustvarjanja preživel v video obliki. Delček nesmrtnosti, to je tisto, česar si vsi umetniki želijo, na čelu s kolegom Gilgamešem. To je jasno izraženo tudi na spodnji glineni tablici, v sedemnajsti vrstici desno.

  1. Zeusu, seveda, komu drugemu.”
  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Emo, Komedija, Stand-up comedy, Video, Vse | 4 komentarjev

Dokapitalizacija

24.01.2012

Te dni se na Bavarcu trudim z dokapitalizacijo tekočega projekta ter z edukacijo o stroških self marketinga v kulturi.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Foto, Komedija, Kratke, Kritikaka | 1 komentar

Celovečerni solo stand-up: Rojen v Jugi

9.01.2012

Večina profesionalnih stand-up komikov po določenem času strne svoje delo (koščke materiala, ki se nabrejo skozi nekaj mesecev ali let) v eno celovečerno predstavo, ki ji dajo ime in jo posnamejo. In točno to nameravam narediti 26. januarja v Sititeatru. Vljudno vabljeni.

Največkrat nastopam/o po 20-30 minut. Do sedaj sem izvedel le kakšnih 5-6 nastopov daljših od 45. “Twenty minutes is not comedy! An hour, an hour and fifteen minutes – that’s comedy, you know. You learn how to open, how to sustain, how to pace …”, je rekel Jerry v dokumentarcu Comedian in sicer ne v smislu, da je 20 minut ničvredno, temveč da je enourni nastop drugačen, večji zalogaj, ki zahteva bolj definirano krivuljo, tudi “počitke” za publiko, ki jih pri 20 minutnih nastopih ne potrebuje.

Nastop bomo posneli s tremi kamerami Canon D5 v upanju, da bo končni video izdelek DVD Rojen v Jugi tehnično zelo kvaliteten. Kam bom z njim pojma nimam, mogoče ga bom kam vrinil, mogoče bo obtičal v predalu, baš me briga. Naslajam se že z dejstvom, da bom kvalitetno ovekovečil dosedanji material. Upam samo, da bo SitiTeater poln in da se kisli obrazi ne postavijo v prvo vrsto, kot se začuda pogosto znajo.

Predstavo sem sestavil povečini iz best of-a sedemletnega ustvarjanja. Osnova je čez 200 krat izvedeni železni repertoar, dodal sem še nekaj novega materiala, ravno toliko, da imam večje veselje do izvajanja. Uvodoma jugonostalgično avtobigrafska, se predstava po pol ure prek slovenskih tem prelije v klasičen vsetematski stand-up. Njen naslov izhaja iz uvodne točke. Verjamem, da publika 35+ ne bo prišla v pričakovanju, da bom uro dvajset nabijal o Vučkotu in Bajaderi.

Bogve kdaj bi se sam spravil tole izvest, če me ne bi Tin večkrat pocukal za rokav. Hvala, stari.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Emo, Foto, Komedija, Slovenija, Stand-up comedy, Video, Vse | 16 komentarjev

Another day at the office

24.12.2011

Včeraj sem izvedel krajši nastop za dijake in profesorje Gimnazije Koper v sklopu njihove prednovoletne prireditve. Tukaj je nekaj utrinkov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Slovenija, Stand-up comedy, Video | 4 komentarjev

Sore loser anecdote

11.12.2011

3. avgusta 1936 v Berlinu:

- Hahaha, jao Dolfi, čemu tako povešene surle!? Enostavno se sprijaznite z dejstvom, da je Đesi zmagal.

- Glej, ni čudno, da je zmagal. Tip je prišel v skupini, 10 ali več jih je bilo, govorili so s tujim naglasom. Na sebi je imel napisano številko, bil je oblečen v trenirko. Ni fer.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija, Kratke, Kritikaka, Slovenija | 2 komentarjev

Ironia Crustacea

7.12.2011

“Znači, od svih opasnosti na ovoj rijeci, ja umirem od ironije?”, s kiselim osmijehom na licu svog doktora upita rak.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Komedija, Kratke | Ni komentarjev

UNHATE

21.11.2011

Sem se pridužil kampanji

Foto: M. K. Murč

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Avtorsko, Foto, Komedija | 4 komentarjev

Denovi na komedija in StandUpFest

26.10.2011

Hecna je ta zgodba z Makedonijo. Po tistem neverjetnem večeru v Skopju, prvem nastopu ekipe stendaperjev iz bivše Juge v Makedoniji, in po 4-5 ponovitvah te predstave na televiziji A1, nas je Makedonija spoznala. Prek enega samega nastopa.

Tako sem se 12. oktobra  odpravil v Zagreb, kjer mi je Peđa velikodušno ponudil prenočišče, tako da z Domagojem lahko navsezgodaj štartava via Kumanovo, na večer standupa v okviru festivala Denovi na Komedija. Tja sva bila povabljena ravno na podlagi TV uspeha tiste predstave. Večji del rojstega dne sem torej preživel na poti čez Jugo.

Zaključek na odru pa je bil sanjski. Prispela sva malo pred 19h, bila je že tema, lilo je kot iz škafa, ozke ulice Kumanova pa so bile preplavljene tudi s pločevino na kolesih in otrocih, ki so se v odsotnosti robnikov ali zgolj prostora na škrbavih robnikih kar sprehajali po cestišču.  Ob 19.15 sva že podpisovala avtorski pogodbi v zaodrju kulturnega doma. Dvorana, ki ponuja udobno namestitev 750 parom ritnic, se je že ob 19.45 vljudno opravičevala tistim, ki so stali na stopnicah.

Ker že od avgusta nisem nastopal v srbohrvaščini, sem prosil Domagoja, da nastopi pred mano, da tako dobim še pol urce za pripravo in koncentracijo. Tretji, zaključni nastop večera, je pripadel njihovi voditeljski in igralski zvezdi Vesni, bolj znana kot Bejbi. Pomotoma sem razumel “Bibi” in jo kasneje tako tudi napovedal, na splošno navdušenje vseh v dvorani, ki se jim taka napaka nikakor ne bi mogla zgoditi. Slava je smešna zadevščina. Marsikdaj jo državna meja odreže tako, da kar boli.

Domagoj je izvedel čez 40 minut solidnega nastopa in me napovedal. Bil je to en tistih nastopov, ko sem od prve sekunde čutil, da nič ne more iti narobe. Dvorana se je nonstop režala, užival sem v prav vsaki sekundi. Nekoč sem se po tako uspešnih nastopih odpravljal spat z mislijo, da sem naredil ogromen korak v karieri. Zdaj imam dovolj izkušenj, da vem, da je to bil le še en uspešen večer in da jih v naslednjem letu lahko nanižem še 100, pa se na karieri ne bo poznalo prav veliko. Fali brand. Sile se morajo zliti.

Naslednje jutro pa proti Beogradu, v neznosni prometni kaos, ki je tam že folklora. Na sporedu sva bila prva, na prvi festivalski dan. Dom omladine je zahvaljujoč puncam iz standup.rs bil poln vse tri dni, festival je uspel odlično. Le tretji dan, ko je bil večer amaterjev, je vzdušje bilo nekoliko čudno. Ljudje so povečini prišli soditi, neusmiljenost nekaterih je bila neronska. Žirija je, po drugi strani, bila odlična. Pripombe  na pravem mestu, kritika in nasveti v pravi meri in tudi precej duhovitosti z njihove strani.

Poln entuziazma sem po uspehu festivala kolege iz Srbije prepričeval, da bo od tu naprej lažje, referirajoč se na potek dogodkov v Sloveniji po prvem Panču. Bomo videli. Vsekakor mi je v času festivala bilo izjemno prijetno biti med njimi in komiki z vseh strani Juge. Pozitivna, prijateljska energija je prevevala zaodrje. Vedel sem, da se bo tale fuzija zgodila, a je nisem pričakoval tako hitro.

Še link na intervju po projekciji filma Leto: Stand-up komedija iza zavese

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Emo, Foto, Komedija, Mediji, Stand-up comedy, Vse | 1 komentar

Zagrebški Movie pub – prizorišče prvega stand-up comedy maratona

7.10.2011

Stand-up komedija v Movie pubu pod vodstvom Peđe Bajovića in v produkciji Komedije s nogu domuje že nekaj let. Letos je vodstvo prevzel Domagoj Pintarić, ki se je za otvoritev sezone domislil dobrodelnega 12-urnega maratona stand-up komedije. Prvi maraton stand-up komedije na teh prostorih. K sodelovanju je pristopila tudi celotna ekipa komikov zagrebškega stand-up kluba Studio Smijeha.

" Ja sam gledao film. Kad je Abraham pogledao malog, mislio sam, ono:
Mali, beži, jebote, ovo više nije zajebancija!"       Domagoj Pintarić

Tako se bodo danes od 12h do 24h širši internetni publiki predstavili številni hrvaški stand-up komiki, kajti na Dnevnik.hr, ki je tudi uradni medijski sponzor prireditve, bo potekal live streaming. Enkratna priložnost za ogled preseka hrvaške stand-up scene iz domačega naslanjača. Ali pisarniškega, ker je vendarle petek. Če razumete hrvaško, bo celotna izkušnja za odtenek zabavnejša.

Številni hrvaški mediji so zadevo podprli (Jutarnji list, Večernji.hrNovaTV, Zagrebancija.com …). Da zadeva ne bi ostala povsem neopažena v Sloveniji, sem spisal teh par vrstic. Takoj, ko se maraton prične, ga bom linkal oz. embedal, če se bo dalo. Program je sledeči:

12:00 Otvoritev – Domagoj Pintarić (voditelj)
12:30 Marina Orsag
13:00 Goran Furjan
13:30 Andrea Andrassy
14:00 Vedran Sokol
14:10 Marko Petar Orešković
14:40 Domagoj Pintarić
15:00 Tihomir Paravina
15:30 Tomislav Kozačinski – Koza
15:50 z0ky
16:10 Domagoj Pintarić
16:20 Karlo Šmid
16:35 Andrija Mario Golubić
17:00 Bojan Marjanović
17:20 Bojan Bilić
17:30 Denis Rajčić
17:50 Tin Sedlar
18:00 Brina Mulc
18:10 Danijel Mahović
18:20 Hrvoje Jakopec
18:40 Goran Vugrinec – Goc
19:00 Dubravka Balenović – Duda
19:15 Dapach
19:30 Tomislav Kozačinski – Koza
19:45 Mirko Fabris – Krav
20:00 Andrija Mario Golubić
20:15 Andrea Andrassy
20:45 Karlo Šmid
21:00 Zvonko Kožić
21:30 Tihomir Paravina
22:00 Krešimir Rich
22:30 Goran Furjan
23:00 Vlatko Štampar
23:30 Marina Orsag
00:00 Zaključek
.
12 urni stand-up comedy maraton se je pričel!
.

Hrvaška stand-up scena je stara približno toliko kot slovenska in kvalitativno enakovredna. Je pa občutno ožja, nerazvejana, predvsem zaradi predsodkov o domačih stand-up komikih, ki smo jih (bili) deležni tudi v Sloveniji. Iskreno privoščim kolegom iz hrvaške, da jim po vseh letih truda v letošnji sezoni uspe prebiti bariero.

  • Share/Bookmark

Avtor perica, zapisano pod Mediji, Stand-up comedy, Video | 2 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »